Seveda sem lahko na teh novih poteh odmislil kure in zajce, pa špeh in slivovko pa kmetice in dekleta iz kdo ve kakšnih vasi, s katerimi sem se še ne dolgo tega cijazil v razdivjanih in razposajenih železniških vagonih druge zvezne lige. Tam sva s tehnikom včasih prišla na igrišče tik pred srečanjem in kljub naročenim in plačanim telefonskim linijam, ki so bile za vsak prenos nujne, se je zgodilo, da so se ljudje pri klubu naredili Francoze. V Bugojnu na primer, tam, kjer se je tako zelo rad s svojo Jovanko mudil Broz, streljal medvede, divje prašiče in druge gorske nesrečneže, tam, se spomnim nekega takega primera, tam o kakšnem poštarju, ki naj bi poskrbel za telefonske linije, sprva niso niti slišali. Potegniti pa bi jih moral človek ob igrišče kar iz hiše, v kateri je bil hlev za konje pa tudi slačilnica za igralce, daleč za golom.