»S konji sem živela, že kar se spomnim. Od petega leta starosti sem bila vedno v hlevu pri svojem starem očetu, ki je sezidal hlev za konje že leta 1920. Če danes pogledamo ta hlev, lahko ugotovimo, da je še vedno sodoben in funkcionalen, z visokimi stropi in zračen z desetmetrskimi zračniki. Že takrat so ljudje vedeli, da konji potrebujejo dovolj svežega zraka. V tistih letih so delali za živino predvsem nizke hleve, saj praktično samih konjskih hlevov ni bilo veliko. Stari oče je za prevoz lesa in gramoza ter za urejanje cest potreboval konje, zato jih je bilo pri hiši vedno več. Bil pa je tudi že rejec hladnokrvnih konj in prav žrebički so me najbolj pritegnili in tudi navdušili za kasnejšo lastno rejo. Sin Tomaž se je pri desetih letih odločil, da bi začel trenirati v konjeniškem klubu in mož Jože ga je tudi včlanil. Ker večkrat ni mogel dobiti za trening svojega konja, smo se okoli leta 1980 odločili, da na zemljišču, ki smo ga takrat oddajali v najem, zgradimo hlev in začnemo z lastno rejo. Obiskovali smo kobilarne v Jugoslaviji in najbolj so nam bili všeč polnokrvni angleški konji iz kobilarne Zobnatica v Bački Topoli. V tej kobilarni smo kupili prvi dve kobili. Ena od njiju je bila Čarda, ki jo imamo še vedno v našem hlevu. V Bački Topoli smo se dogovorili tudi za prvi pripust in naslednje leto smo že imeli svoje prvo žrebe. Ker se je kasneje na štajerskem koncu začelo pojavljati vse več rejcev, smo začeli razmišljati o lastnem plemenskem žrebcu. V Đakovu smo kupili angleškega žrebca in od državne selekcijske službe smo dobili dovoljenje za nadaljnje pripuščanje. Žrebec se je dobro dokazal tudi na tekmovalnem področju, saj je sin Tomaž z njim uspešno nastopal. Naš največji rejski in tekmovalni uspeh pa je vsekakor dosegel žrebec Čar, potomec naše prve kobile Čarde, ki je leta 1991 osvojil drugo mesto v Sloveniji. Za nekaj točk ga je premagal le konj, uvožen iz tujine. Za rejo toplokrvnih konj smo se odločili predvsem zaradi sinovih želja. Sedaj imamo še šest svojih konj, med njimi so tri kobile in haflinger Beni, ki pa ga za učenje jahanja uporablja predvsem vnuk Kristjan. Sama sem se kot zavedna Slovenka po srcu in duši vedno navduševala nad našimi lipicanci. Vedno sem si želela par lepih belih lipicancev. Trenutno se z rejo ukvarjamo bolj ljubiteljsko in je zaenkrat ne mislimo širiti. Naša prva kobila Čarda bo ostala pri nas, dokler bo živela. Na konja se zaradi njegovih lastnosti zelo navežeš, predvsem pa konj ni hinavec,« pravi Mira Šeško.