V prvem trenutku mojega življenja so se moji starši sprijazniti s kruto resnico, da me bo vse življenje spremljala invalidnost. Ob zavedanju, da me bo na moji življenjski poti spremljala trajna invalidnost, mi je že od prvega dne življenja stala ob strani moja mama. Vedno mi je želela, da bi se v življenju počutila enakovredna vsem ljudem. Vse od rojstva me spremlja na različne oblike fizioterapevtske obravnave, ki so primerne za mojo vrsto invalidnosti. Ena izmed mnogih oblik fizioterapije za osebe s cerebralno paralizo je tudi jahanje. Pred dobrimi tremi leti sem se začela resneje ukvarjati z jahanjem hipoterapijo. Do nedavnega sem prisegala, da so za hipoterapijo cerebralca najprimernejši konji pasme haflinger. Lani poleti se je konju, na katerega sem se tudi tesneje navezala in mi je bil velik prijatelj in tolažnik, pripetila nesreča. Ob paši na travniku, ko je iskal zavetje v hladni senci, ga je zadel avto in poškodbe so bile tako hude, da mu ni bilo pomoči. Čeprav sem sama občudovale le konje pasme haflinger, so me moji domači in tisti, ki se na konje dobro spoznajo, prepričevali, da je zame primeren tudi konj islandske pasme. Gledala sem njihove slike v Reviji o konjih, ker pa so bili fotografirani v zimskem okolju, mi niso bili najbolj všeč, saj jim ni bilo mogoče videti niti dela glave. Po tehtnem razmisleku in spoznanju, da zares potrebujem novega konja, sem se odločila, da si grem v živo ogledati to pasmo konj. Pot me je vodila v Spodnji Gasteraj k družini Bohak na kmetijo Hetija, kjer me je prijazna lastnica gospa Jožica lepo sprejela in mi predstavila pasmo islandskih konj. Izbrala mi je tudi primernega konja za mojo terapijo. To je bil Byüker (Beki), ki me je najbolj spominjal na mojo haflingerco Brino. Spoznala sem njihov odnos do konj, pogoje, v katerih živijo, in družino, ki skrbi za konje: oče Ernest, mama Jožica in hči Zarja, ki je tudi uspešna tekmovalka. Ne morem opisati svojega zadovoljstva in veselja, ker sem ponovno našla tako lepega, mirnega in prijaznega konja. Zopet vidim smisel življenja. Nihče ne more občutiti moje sreče, ko sem na konju. Nadomešča moje noge, ki mi brez opornic ne služijo. Tako imam pravi občutek hoje in veliko psihično sprostitev, ko sem ob njem, ga krtačim in hranim. Vsem članom družine Bohak se zahvaljujem za njihovo pozornost in topel sprejem, ki sem ga deležna med vsakim obiskom pri njih.