Tako kot je Cicarelli pred preiskovalno komisijo slovenskega parlamenta zavrnil vse očitke na svoj račun, tako tudi Enrico Vandelli, Manierov odvetnik od leta 1988, trdi, da so obtožbe proti njegovemu varovancu popolnoma neosnovane. Maniero pa je medtem že dokazal, da zna sam poskrbeti zase. V zadnjih petih mesecih svojega skrivaštva je v Torinu živel nasproti upokojenega generala, kosil v najbolj prestižnih restavracijah v mestu in nakupoval po najbolj znanih trgovinah. Nekaj dni pred aretacijo je obiskal celo zdravnika, ker ga je mučil čir na želodcu. Kriminalisti so ga prijeli pred hišnimi vrati, ko sta se z ljubico, prav tisto, ki so jo z njim zalotili tudi lani na Capriju, ravno vrnila iz centra, kjer sta kupila volnen suknjič s kvadratki in hlače iz tvida za Feliceja ter okraske za božično drevo. Ko so se povzpeli v stanovanje, so našli še sto milijonov lir, nemške marke v vrednosti petdeset milijonov, pet gramov kokaina in trideset neizpolnjenih osebnih izkaznic. Očitno je računal, da ga še dolgo ne bo nihče zalotil. Kriminalisti so torinsko sled zavohali šele pred nekaj tedni, potem ko so preverjali še ostale, ki so se ponujale kot možne. Med temi je bila tudi hrvaška Istra, kjer naj bi imel Maniero zveste prijatelje, mestrski sodnik Pavone pa je po njegovem junijskem pobegu izjavil, da bi ga bilo treba iskati v Portorožu. Kakorkoli, Maniero je teh pet mesecev preživel v Torinu, poznavalci njegovih kriminalnih navad pa so gotovo imeli dobre razloge za to, da so ga lovili tudi po najzahodnejšem delu nekdanje Jugoslavije.