Tudi zdaj sem za La Repubblico kakšne tri tedne pisala dnevnik, pa tudi za druge, nemške in še nekatere časopise po vsej Evropi. Seveda pa sem tokrat imela drugačne motive. V času bombardiranja sem se počutila popolnoma useless, kot da v življenju nimam kaj pametnega početi, in tako sem potem delala vsaj to. S tem sem poskušala dopovedati ljudem kdo ve kje, ki jih ne poznam in ki nimajo pojma, kaj se v resnici dogaja v neki deželi in meni sami, kako jaz doživljam to vojno. Tokrat pa je moj motiv bil, da v mednarodni javnosti - seveda s pomočjo tisočih drugih - čim prej poskušam ustvariti mnenje o tem, kaj se dogaja. V nekem obdobju novinarji brez vizumov niso mogli v Jugoslavijo, zato je bilo še tem bolj pomembno, da svet izve, da gre tokrat zares. Ko sem se 5. oktobra zvečer oglašala za Kulturzeit, program neke nemške televizije, so me vprašali, kaj lahko za nas naredijo? Nič, sem rekla: samo spremljajte dogodke in hitro reagirajte. Tak namen so očitno imeli že brez mojega poziva, ker je v največ dveh dneh celotna mednarodna skupnost priznala legitimnost dogodkov in nove oblasti. Lahko pa bi prišlo do medvladja, če bi se recimo odločili, da počakajo, dokler ne bo jasno, kaj se pravzaprav dogaja, kar bi Milošević mogoče poskusil izkoristiti.