»Na vprašanje, kakšno obliko varčevanja je najbolje izbrati, ni preprosto odgovoriti niti takrat, ko dolgoročno rastoči trendi na področju vzajemnih skladov in drugih splošno dostopnih naložbenih možnosti obetajo relativno varno alternativo bančnemu varčevanju – seveda upoštevaje dejstvo, da je večja donosnost praviloma vendarle povezana tudi z večjim tveganjem. Vsekakor je treba najprej vedeti, kdo varčuje, za koliko časa in kakšni so konkretni cilji tega varčevanja, hkrati pa, kaj varčevalcu pomeni izguba take vsote. Živimo namreč v finančno zelo nemirnem obdobju, v nekaterih pogledih celo najbolj nemirnem vse od hiperinflacije, ki se je mnogi spomnimo iz let pred osamosvojitvijo Slovenije. Ameriška kriza, ki so jo sprožila hipotekarna posojila, se je razširila na vse pomembnejše finančne trge in povzročila strmo padanje tečajev posameznih vrednostnih papirjev. Posledice se seveda nujno kažejo tudi na tistih področjih, ki so zanimiva za 'malega investitorja', denimo pri vzajemnih skladih. Dokler se trgi ne umirijo, ni mogoče svetovati nobenih naložb, pri katerih nimamo trdnih zagotovil o donosnosti. Klasično bančno varčevanje odločno pridobiva pomen, ob njem morda še naložbe v najkonservativnejše dolžniške vrednostne papirje. Vse drugo bo povprečen varčevalec prepustil tistim, ki se z naložbami ukvarjajo profesionalno in so sposobni tudi dovolj hitro reagirati na morebitne spremenjene razmere na finančnih trgih. Podobno po mojem mnenju velja za naložbe, pri katerih je vrednost v zadnjem času naraščala, vendar se to lahko tudi hitro ustavi ali celo obrne. Osebno bi zato zdaj pri varčevanju do dveh let predvsem poskusil najti najboljše bančne ponudbe in prisegel na čisto 'klasiko' v obliki dolgoročnih depozitov, ki bodo v razmerah relativnega pomanjkanja dolgoročnih virov sredstev tudi za banke zanimivejši, kot so bili doslej. Gibanje obrestnih mer v slovenskem prostoru to že potrjuje. Moj odgovor na vprašanje, v kaj sicer, torej na dolgi rok in brez konkretnih želja glede porabe sredstev v dveh ali treh letih, vložiti 10.000 evrov, pa je zelo jasen: v izobraževanje. Razvoj kaže, da je to ena najboljših naložb, posebej zdaj, ko so nam bolj ali manj dostopni vsi evropski trgi. Tisti, ki imajo 'notranje informacije' in vedo več o naložbah, ki so danes poceni, jutri pa bodo imele nenavadno visoke cene (na primer nezazidljiva zemljišča, ki jih bo prijateljska roka že čez leto spremenila v gradbene parcele), se seveda lahko mojemu nasvetu tudi smejijo. Ampak to je bilo v zgodovini vedno enako: če bi bil človek vedež, ne bi bil revež.«