Častitljivi polstoletni lincoln, ki je najbrž kuril staro teto, vsaj po truplih je smrdelo iz izpušne cevi, motor pa mu je vseeno tiktakal kot ura, me je zapeljal v Havano. Ob avtocesti za prestolnico so se vrstili umazani sivi kockasti bloki, nametani tako, kot da bi se otroci igrali pri njihovem postavljanju. Nekaj tovarnam pa že od zmage revolucije leta 1959 niso zamenjali ne šipe ne cevi, ničesar, ker so spominjale na posledice vojne vihre ali vsaj orkanskega piša. Z redkih oglasnih tabel je pozdravljal deček Elian in parole z zidov. Ena briljantnejša od druge. Še največ v stilu Po Fidelovi poti s Fidelom naprej. Ob prvi policijski patrulji me je voznik poprosil, naj hitro počepnem za sedež. Ni mu bilo težko ustreči, še posebej, ker so te ameriške limuzine neznansko prostorne; za najmanj sedem ljudi. Vozil sem se za nekaj dolarjev ceneje kot z državnim taksijem za tujce. Gosposko. In izvedel, da lahko voznika, ki nima posebne licence za tujce, za katero plačuje posebne davke, oglobijo tudi za 1500 pesov ali deset povprečnih kubanskih mesečnih plač. Državi je pač šlo le za to, da od tujcev pobere dolarje ona in ne njeni državljani.