Nicolas Cage je dobil Oskarja za vlogo tako zapitega, tako uničenega, tako obupanega, tako propadlega in tako razpadlega tipa, da bi ga že nepredvidena erekcija avtomatično ubila - na licu mesta. Ob steklenicah zgleda tako kot Al Pacino med kupi kokaina v Brazgotincu. Toda ker živi v svetu, v katerem ni nihče toliko moža, da bi ga ubil, in ker tudi sam nima boljših idej, vrže svoje življenje na kup in ga nepovratno zažge, potem pa iz Los Angelesa nezadržno zdrvi v Las Vegas, kjer se ima s preostankom denarja namen napiti do smrti. Kaj je narobe z Los Angelesom? Oprostite, nisem od tod - bi mi lahko povedali, kje je tu najprimernejše mesto za samomor? Je to vse - je mogoče v Las Vegasu umreti od pijače? Vsekakor, Las Vegas je kraj za ljudi, ki so vse izgubili - tudi potenco. "Lahko me porivaš v rit ali pa ejakuliraš na moj obraz, toda moje lase pusti pri miru, pravkar sem si jih umila," mu reče Sera, lokalna cipa (Elisabeth Shue), ki ga pospremi v motelsko sobo in potem z odprtimi usti hitro počepne, toda Cage je tako zapit, tako uničen, tako obupan, tako propadel in tako razpadel, da ne reagira. Sorry, no sex on first date. Na srečo, če ne bi bilo filma Zbogom Las Vegas, tesne, mračne, brezizhodne, fatalistične, blodne razglednice iz pekla, konec že po nekaj minutah. Toda tudi Sera ima svojega vraga, sadističnega ruskega zvodnika Jurija (Julian Sands), za svoje dobro preveč zadolženega hazarderja, ki jo muči, izkorišča, trpinči, zlorablja in občasno tudi divje, grobo, pohotno poriva, kar njen obraz zavije v srepo razočaranje, saj je očitno vajena nežnega, idiličnega, mehkega, toplega ljubljenja. V Las Vegasu? Sera je cipa, ki misli, da lasvegaški hazarderji v njej vidijo svojo fantazijo, Cage pa se počuti kot cipa, ki ji je zmanjkalo fantazije. Delirium tremens je vse, kar zmore. Njuna romanca ni pot do streznitve, morda tudi zato, ker so si propadli filmarji, propadli igralci, propadli iluzionisti že po definiciji lahko le v slabo tolažbo. Cage je namreč propadli hollywoodski scenarist, ki so ga nagnali in izobčili, ker je njegov alkoholizem postal kreativna koma - kdo ve, morda ga je pokopal prav Hollywood, ta grobar kreativnosti in treznosti. Pač še en scenarist, ki ga je uničil Hollywood. In Cage igra tako, kot da so mu rekli, hej, veš kaj, igraj tako, kot da te je uničil Hollywood, ne pa alkohol. In ker živi v svetu, v katerem bi težko kdo rekel, da ga ni uničil Hollywood, se to komaj kvalificira za motiv. Sera je kakopak sorodna duša: tudi ona je v Las Vegas pribežala iz Los Angelesa, očitno zato, ker je Hollywood ni uslišal. Ne, brez skrbi, Sera ni niti kot Demi Moore v Nespodobnem povabilu niti kot Sharon Stone v Kazinu. Med igralko in cipo namreč ne vidi nobene razlike - obe le igrata. Le performance, to je vse, definitivno. Kar seveda dobesedno sname z jezika Jane Fonda, cipi, ki v filmu Klute (1971) med cipo in igralko ni videla nobene razlike - in ja, tudi Jane je svojo opazko razkrila med psihoanalitsko seanso. Kaj je lepo v filmu Zbogom Las Vegas? To, da ni naslovljen Zbogom Hollywood, a kljub temu jasno pove, da po Hollywoodu ni življenja. Kam hodijo umirat sloni? Zbogom Las Vegas nam pokaže, kam hodijo umirat propadli hollywoodski playerji: v Las Vegas, pokopališče ameriškega sna. Mike Figgis, nekoč hollywoodski player, je bil po zadnjih debaklih zrel za Las Vegas. In njegov film zgleda kot avtobiografija, čeprav ni: John O'Brien, po čigar avtobiografskem romanu so posneli Zbogom Las Vegas, je namreč nekaj dni po prodaji filmskih pravic naredil samomor.