Če si nožice mojih otrok zaželijo sprehoda po travniku, jim te želje res ni težko izpolniti. Ne le, da imamo okoli našega doma trave v izobilju in da so mi takšni potepi že od nekdaj pisani na kožo, naša trava je tista prava, bujna, živobarvna ter polna skrivnosti in presenečenj. No, ta presenečenja imajo urnik, tega pa sta oba nadobudna travniška sprehajalca hitro osvojila. Takole gre: kadar se nožice odločijo zakoračiti v jutranjo roso, takrat jih čaka na robu travnika srna, včasih, kadar stopajo tiho, tudi zajček ob koruzni njivi. Opoldne je čas za presenečenja druge vrste, za fazane, ki z varne razdalje motrijo nepovabljene obiskovalce, urne kosce, ki nas prestrašijo s svojimi kriki, ter za metulje, med katerimi poleg upesnjenega cekinčka najbolj navduši rjavček. Ob mraku presenečenje priskače v obliki simpatične zelene rege, ki je otrokom neznansko zanimiva, prileti kot lastovke, ki vneto lovijo še zadnje mušice, in se neslišno premika kot srna, ki je iz gošče ob travi priskakljala na večerno pašo. In ko me mala travniška sprehajalca pocukata za rokav in mi šepetaje rečeta: »Uroš, glej tam …«, tedaj …