Ludvik XVI. (1754–1793, vladal 1774–1789) je torej podedoval notranje hudo razmajano in finančno dotolčeno državo. Kljub temu se je odločil za velikopotezno podporo Američanom v vojni za neodvisnost (1775–1783), ki je dokončno porušila dotlej še kolikor toliko delujoča denarna razmerja. Zadnje upanje je morda bil finančni minister Necker, ki je svoje reševalne ukrepe snoval bolj premišljeno kot predhodniki, pa ga je kralj še pred koncem vojne hitro odstavil. Hkrati ni zmogel nikakršnih reform: kadarkoli si je kak minister drznil poskusiti, da bi posodobil okostenelo absolutno monarhijo z ukrepi v njenem fevdalnem jedru, se je dvignila aristokracija. Ta je neusmiljeno branila svoje privilegije, ki jih je imenovala »svoboščine«, in to z vsemi sredstvi ter za vsako ceno. Drugi plemiči in meščani so kritično gledali na nemočni kraljev absolutizem in pokvarjenost dvora. Monarhijo sta spodkopavala tudi sama kraljeva šibka, neodločna figura in velika nepriljubljenost njegove avstrijske soproge Marije Antoinette, najmlajše hčerke cesarice Marije Terezije. Oba sta živela v povsem nerealnem svetu razkošja Versaillesa in kraljičinega novega dvorca Trianona, nezmožna realno zaznavati in presojati dejansko stanje v državi. Njuno vrtoglavo, skrajno nerazumno trošenje denarja se je stopnjevalo.