Včasih so bile matere presrečne, če so mulčki ždeli doma za računalnikom. Tako so jih imele ves čas na očeh, kajti otročad bi lahko na ulici kadila srobot ali si tlačila neostik v nozdrvi. A časi so se spremenili, digitalizirali, in nevarnosti so se po žicah prikradle v osrčje slehernega modernega gospodinjstva. Mladostnik, ki na videz spokojno ždi za zaslonom, je lahko v taistem trenutku nadlegovan od kakega po kosmatih jajcih praskajočega se izprijenca. Nič manj nemožno ni, da ravnokar bere recept za kuhinjsko pripravo atomske bombe ali načrt za obredno žrtvovanje hišnega mačka. Ali pa je, Bog ne daj, celo na mn3njalniškem gnojišču in čita najnovejšo koprofilno temo. Toda to so konec koncev otipljive scile in karibde, ki jih gre primerjati s spolzkim pločnikom, padajočim strešnikom ali Atomik Harmonik. Prežijo pa iz računalnika, konkretno iz tistih nekdaj nedolžnih 'videoigric', bolj potuhnjene opasnosti, prave pravcate digitalne droge, ki shirajo zdravo telo, otopijo iskrivi razum, zameglijo prešerni pogled in izsrkajo naravno židanost. Pri tem nimam v mislih špilovja v splošnem, ki resda zna zasvojiti, vendar na srečo le za krajši čas. Cikam na zadnja leta zelo razširjene večigralske izdelke, v katerih po spletu križajo meče in faluse tisočerice igralcev z vsega sveta. Z razmahom hitrih priključkov oziroma dostopa v medmrežje nasploh je postalo tako imenovano masovno igranje domišljijskih vlog (MMORPG - Massively Multiplayer Online Role Playing Game) široko priljubljeno tako pri odjemalcih kot pri založnikih. Sprva ozek krog čudakov, ki so igrali staroste žanra, Meridian 59, Ultima Online in EverQuest, je hitro prerasel v večdesetmilijonsko skupnost igralcev obeh spolov ter vseh starosti in stanov. Dandanašnji je dejavnih več sto takih špilov in vsak gosti od nekaj deset tisoč do milijon in več zasvojencev. Zakaj zasvojencev? Tisti, ki ste se tovrstno že udinjali, veste. Ostalim pa povem zdaj: ta zvrst temelji na živih, razvijajočih se fantazijskih svetovih, kjer se neprestano dogaja čuda zanimivosti. Za razliko od puščavniških izkušenj, v katerih se praviloma vse vrti okoli glavnega lika, je v teh masovkah posameznik malo vreden. Kako bi ne bil, ko se po deželi naenkrat poja tako ogromno živih igralcev. Glede na to, da udejstvovanje praviloma temelji na povezevanju v skupnosti oziroma v najmanj nekajčlanske odprave, ki potem družno rešujejo princeske, pobijajo zmaje in svingajo s škratinjami, je čimvečja prisotnost edinstvenega pomena tako za izgradnjo lastnega junaka kot za užitje karseda velikega števila prigod. Kaj je hujšega, kot da so med tvojim neplodnim ždenjem v šoli ali službi tovariši brez tebe izvojevali veličastno bitko proti velikanom, uplenili nepojmljive zaklade in za nameček zavzeli grad nasprotnega klana? Ker si česa takega zlepa nihče ne bi odpustil, se samodejno izoblikuje nov vedenjski vzorec, ki alternativne svetove postavi na prvo mesto, vse ostalo pa je nujno zlo in se temu primerno skrči na minimum. Socialno in družinsko življenje gresta po tartufe, vsakdanje obveznosti, takenako fiziološke, so na veliki preizkušnji. Vse vprid tega, da bo nek vilinski lokostrelec, barbarski bojevnik ali pekarski vajenec ne stagniral, marveč napredoval in predvsem šel v korak s kameradi. Slednje je še kako pomembno, saj večina iger ne omogoča povezovanja likov s preveliko razliko v izkustvenem nivoju. Če zaostaneš, si moraš iskati druge druge. (He he, druge druge, štekate?)