V bolj civiliziranem svetu, če lahko tako rečemo, pa zlasti mlajši moški doživljajo prave strese, ko ugotovijo, da so jim začeli izpadati lasje in da bodo verjetno kmalu plešasti kot oče, ded, brat, skoraj vsi moški v sorodstvu. Že od pamtiveka so moški posebno ponosni, če imajo lepe in goste lase. Plešavost so poskušali zdraviti stari Grki (Hipokrat je priporočal opij, hren in golobje iztrebke), pred njimi Egipčani (glavo so si masirali z živalskimi maščobami, zelo priljubljena je bila kačja mast); mnogi znani ljudje, ki so ostali slavni do današnjih dni, so poskušali vse mogoče, da bi znova spodbudili rast las. Kleopatra je plešastega Julija Cezarja mazala z mešanico pepela hišne miši, zdrobljenega konjevega zoba, medvedje masti in mozga iz jelenovih kosti. Aristotel (tudi on je bil plešast) pa je bil prepričan, da je pleša kazen za moške, ki se ne morejo upreti svojemu močnemu spolnemu nagonu, torej je (nekoliko domišljavo, kajne?) menil, da je plešast zato, ker je zadovoljil veliko žensk.