Ameriški predsednik George W. Bush mora biti v teh dneh eden izmed srečnejših ljudi na svetu. V štirih dneh je doživel dve politični zmagi, ki bosta odločilno vplivali na prihodnjo ureditev sveta. Z republikanskim slavjem na kongresnih volitvah so mu volilci okrepili zunanjepolitične peruti, zaradi česar v evropskih prestolnicah niso kazali kaj prida navdušenja nad ljudsko odločitvijo onstran luže. Drugič so z zamaški šampanjca v Beli hiši pokali včeraj, ko je varnostni svet soglasno požegnal novo iraško resolucijo, ki inšpektorjem podeljuje doslej najbolj jasen mandat. Vsako obotavljanje bagdadskega samodržca bo poplačano z vojaškim posredovanjem. To je zvito skrito šele v predzadnji, trinajsti točki pet strani dolge gosto tipkane resolucije. Varnostni svet opominja, da je bil Irak že večkrat opozorjen na resne posledice, če bo nadaljeval s kršenjem izvajanja sprejetih obveznosti. Kljub temu, da naj bi morali Američani za francosko in rusko soglasje k resoluciji iz besedila črtati avtomatizem vojaškega posredovanja ob prvem Huseinovem majanju z glavo, se kompromisni dosežek dejansko ni bistveno oddaljil od prvotnega ameriškega cilja. Resolucija namreč ZDA še vedno omogoča napad tudi brez mandata varnostnega sveta, čeprav bi se ameriška administracija morala prej posvetovati z njegovimi članicami. Za dvomesečnim multilateralnim piljenjem teksta resolucije se je uspešno skrila unilateralna usmeritev Busheve administracije v predhodne napade iz nedavno sprejete strategije državne varnosti.