Pa sva začela. Iz škatle je pograbil najmanjšo pištolo, berreto 92 FS, in ko mi je kazalec na desni roki že trzal od nestrpnega pričakovanja prvega strela, me je Boško hitro spravil na realna tla s temeljito simulacijo varnega streljanja, ki jo poleg strogega nadzora med streljanjem nameni prav vsakemu zelencu, ki se znajde v kleti pri Doneskih. Stroga pravila varnega ravnanja z orožjem so namreč edini razlog, da iz Boškove kleti do zdaj še nikogar niso privlekli z nogami naprej, čeprav je pod njegovo hišo pokalo že na stotine strelcev, ki pridejo tudi iz drugih držav. »Napolni okvir, pištolo položi na desni bok, nadeni si slušnike, napni, pravilno zagrabi ročaj, spusti ramena ...« so bili prijazni, a ostri ukazi, ki sem jim sledil kot dobro dresiran pes. In že sem – z novim, pravilnim prijemom – prednji merek usmerjal proti tarči, ki mi je tokrat še bolj dvigovala adrenalin. Petnajst metrov pred mano je namreč stala papirnata silhueta človeka, mirno čakajoč, da ji v glavo nasujem nekaj svinca. V trenutku se je v meni prebudil pristni ubijalski nagon, trenutna želja, da nič hudega sluteči tarči že s prvim strelom razčesnem betico. »Meri v prsi,« mi Boškov glas v daljavi vzame nekaj veselja in že čez nekaj trenutkov me preseneti v zaprtem prostoru še toliko bolj odmevajoč »BUUUUM«! Tako, kot je treba, med počasnim vlečenjem sprožilca te mora namreč strel presenetiti, sicer zagotovo trzneš in ustreliš mimo. Jaz nisem. Ubil sem ga, ubil sem človeka, me prešine za trenutek, takoj za tem pa me prevzame radost ob dobrem strelu in kaj kmalu je moja žrtev prerešetana s petimi luknjami.