Očarljiva hiša na hribčku nad gradom v Kopru je še lepša, kot sem si jo predstavljala. V njej poleg gospe Almire živita še dr. Dragan Marušič, matematik, in dr. Dorjan Marušič, matematik in zdravnik, s svojima družinama, svoje stanovanje pa je imel v njej tudi Andrej. Gospa Almira je … Ostala sem brez besed, ko sem jo zagledala. Prisodila bi ji kakšnih šestdeset, petinšestdeset let, osemdeset pa nikakor ne. Najprej mi pokaže slike v okvirjih. Vsi so na njih. Dedi Milan, sinovi, snahe Alenka, Tamara in Katja, vnuki in vnukinje Martina, Marša, Živa, Žana, Kara, Jar, Maj in Juš. Srečna družina Marušič, v kateri so vedno vladali dobrota, sočutje in ljubezen, navezanost in skrb, je v zadnjih letih doživela dva velika udarca. Komaj so se dobro sprijaznili, da dedija Milana ni več, je v to izjemno trdno in povezano družino zasekala nova ostra bolečina. Izgubili so tistega, na katerega so bili vsi najbolj ponosni. Moža, očeta, sina, brata in strica Andreja. Tistega Andreja Marušiča, ki je svoje poklicno življenje posvetil proučevanju in zdravljenju depresije in drugih duševnih motenj, se bojeval za njihovo destigmatizacijo in za to, da bi ljudje depresijo končno priznali kot normalno bolezen in jo začeli bolje zdraviti. Izjemno je tudi njegovo delo na področju proučevanja samomorov v Sloveniji. »Za njim poleg najožjih jokajo tudi kolegi znanstveniki z vsega sveta,« pravi Almira Marušič in si briše solze, ko mi kaže Andrejevo fotografijo, eno izmed mnogih. »Tukaj je doktoriral v Londonu.« Andrej Marušič je bil psihiater, kakršnih ni več in jih tudi prej ni bilo. Sestri v svoji zasebni ambulanti je naročil, naj ljudi brez napotnice ne pošilja domov. Enako je veljalo za tiste brez denarja. »Prišli so zato, ker trpijo, in mi jim bomo pomagali,« je govoril in sprejel vsakega, ki je prišel. Celo več. Ko ga je obiskala mama ženske, ki je zelo trpela in je potrebovala njegovo pomoč, a ni hotela priti v ambulanto, je rekel: »Noče priti k meni? Prav, bom šel pa jaz k njej.« In se je usedel v avto in se odpeljal k njej domov.