Prijazni domačini so me rešili iz snežnega objema in me pospremili do Goreljeka, kjer sem parkiral svoj jekleni konjiček. Oprtal sem si nahrbtnik in se podal proti želeni planini. Smreke so bile na debelo zasnežene in so dajale pokrajini pravljično podobo, v višjih predelih pa je pihal močan severni veter, ki je postopoma čistil oblačno nebo. Ugodne vremenske razmere in nebeška podoba Pokljuke so me spodbudili k hitrejši hoji ter spravili v dobro voljo. Za nameček mi je del poti olajšal traktorist, s katerim sem se peljal do Konjske planine. Še nekaj ovinkov in na debelo zasneženi Zajamniki so bili pred menoj. Do prve in najbolj razgledne hiše na hribčku je bilo treba iti po celcu, ki mi je mestoma segal do bokov. Zaradi vznemirjenosti sem fotoaparat namestil na stojalo in napravil nekaj posnetkov. Na nebu so ostali samo še dekorativni beli oblaki, ki so samo dopolnjevali razglednico planine, dolina pa je bila zavita v meglo. Pred mano je bila znamenita ulica, ki deli planino na dvoje in ob kateri so nanizane hiše v dolgi vrsti. Značilno za stanove je brunasta konstrukcija ostrešja, ki se dviguje vse do slemena. Leseni opaž pogosto zakriva brunasto konstrukcijo stavbe. Planšarskim hišicam so se pridružili vikendi, ki nekako ne sodijo na Zajamnike. Poleti je v Triglavski ulici parkiranih vse več vozil, ki z gorsko idilo nimajo nič skupnega.