Tečem prav do hiše na hribčku za gozdičkom, kjer spi Toni. Pred hišo najdem klop, nujno moram počivati, drugače me bo kap. Pes laja. Prižgejo se luči. Odprejo se vrata in na vratih se pojavi postava v halji. »Kdo je tam?!« se oglasi mežikaje v luč nad pragom. »Jaz,« se zadihano oglasim in zakličem, »prihajam v miru!« Ne vem, od kod mi je vskočil ta butast stavek. Upam, da je zaspana oseba še v sanjah in da ni popolnoma dojela globine mojega pozdrava. Oseba se nejevoljno prestopa na pragu. »Kaj želite?!« zakliče. Možgani mi delajo z neznansko brzino, nečesa, kar bo res opravičilo tale moj nočni vdor v intimo njihovega kmečkega turizma, se bo potrebno domisliti. »Oprostite! Oprostite, ker vas budim. Tukaj blizu nekdo umira! Duhovnika potrebujemo! Baje imate pri vas enega v stanovanju?!« Oseba (ne vem točno, ali je gospod ali gospa, tako je pomečkan ali pomečkana) je pod vtisom. »Kdo, kdo?« zacepeta. Začutim, da me nekdo opazuje. Dvignem glavo. Na balkonu stoji Toni. Očitno še ne spi. Temna postava, a svetli lasje se mu bleščijo v mesečini. Kot kakšno vilinsko bitje se zdi. Ne vidim mu obraza, ampak vem, da se smehlja. »Ah, nek turist,« odmahnem z roko in potisnem osebo nazaj skozi vrata, »kar pojdite spat.« Napol speča oseba me uboga. Pomignem Tonetu, naj pride dol.