Malčka svojemu možu od prvega dne njegovega pivskega staža ni rekla žal besede. Morda tudi zato ne, ker z njo nikoli ni bil grob in nesramen. Prej nasprotno. Kadar se ga je pošteno nalokal, kot se za dedca menda spodobi, in so ga pivski bratci sredi noči kar zlili v posteljo, je samo nekaj momljal in se sam sebi režal, v naslednjem hipu je pa že glasno smrčal. Zjutraj se ji je tako iskreno opravičeval in jo nežno klical moja ljubica, da ni mogla kaj drugega, kot da mu je odpustila. Bil je tako nebogljen, skesan, predvsem pa ves tresoč in bolan, da je bil prej vreden pomilovanja in kakšne žlice kisle juhice kot pa besednega napada. Seveda se je Malči zavedala, da tudi za kaj globljega, kot je vzdihovanje, ni sposoben, in ni nikoli silila z njim v kakšne intimnosti. Kako tudi bi, ko je imel pa Dore zjutraj groznega mačka in je moral velikokrat usekati ta plavega! No, ja, tudi to je bil del domače folklore. Do popoldneva se je pijandura cajtal, zvečer, ko je bil čas za gostilno in prijatelje, je bil pa, hvala bogu, spet pri sebi in v polni moški formi. Do poznih nočnih ur, ko je bila spet preveč zgolj ena samcata drobna kapljica.