Tone je stal pred Amerikancem, jako pokonci je stal in naravnost v oči je gledal in kar nič se ni pomišljal za odgovor. »Vaš sem,« je dejal jasno in glasno. »Kako to, moj?« je vprašal Amerikanec in roki sta se mu kar sami vzdignili iz žepov. »Vaš sin sem,« je rekel fant. »Vaš sin Anton Knavs.« In brez prestanka je gledal Amerikancu v oči. Mož se je pogladil po laseh v neki čudni in mučni zadregi. »Koliko si star?« je vprašal. »Dvanajst let, prejšnji mesec sem bil dvanajst let star,« je ponovil Tone. Kri je stopila Amerikancu v bleda lica, obrvi pod čelom so se mu namršile. »Vidiš, fant, in pred tremi meseci je minilo štirinajst let, odkar sem odšel v Ameriko.« Obrnil se je proč k oknu, zabobnal s prsti po šipi in kar naenkrat je zacinkalo steklo na pod. Mož je stisnil pesti in stopil po sobi s širokimi koraki gor in dol. »A, tako je to,« je zasiknil med zobmi. »Zato je hiša popravljena, zato je zdaj streha iz opeke, zato je hlev zidan. Seveda, dober gospodar je pri hiši, vidim.« Prijel se je za glavo, žile na vratu so se mu napele in oči so preteče zagorele. Ali spametoval se je, kakor črn oblak je prešla grozeča senca preko njegovega obraza in zginila. Pristopil je h kovčegu in vzel svoj klobuk. »Veš, fant, dobro bo, če pojdem. Če bi srečal tistega, ki zdaj tukaj gospodari, ne vem, kaj bi se zgodilo. Dolgo ne bi premišljeval, to vem.« Tone je pristopil h kovčegu in položil roko nanj. In kakor da bi bil iz jekla ulit, tako je stal, nobena mišica mu ni zatrepetala v telesu in njegove oči so gledale velike, pametne in odločne visokemu, mrkemu Amerikancu naravnost v obraz.