Bagdadi je jezno ponovil svoj Kuvajt-je-sestav-ni-del verz in pospešil ogled znamenitosti. Med potjo nazaj sem se zaklel, da so me tokrat res zadnjič speljali na voden izlet.V hotelu sem zasačil doktorja Andolino, ki je ravno vstajal od kosila, in ga zvlekel do kombija, da mu pokažem zdravila. Ko so pocestni pokovci postali prevelika nadloga, sva kartone zanesla v preddverje hotela. Sistematično sva prečesala vsebino, jaz sem bral iz navodil za uporabo, Andolina pa je s pomočjo svojih bukel poiskal generična imena, ki so bila v uporabi v Iraku. Nekaj zavojčkov sem zadržal za večerno dražbo. Ko je bilo vse označeno, sem bil pripravljen za Wolfganga. Napolnil sem kombi in zapeljal čez Saadun street na neznan teritorij. Rešetkasto zastavljene ulice so bile navigacijsko prijazne. Z vsakim križiščem je standard padal. Vozil sem počasi, vsake toliko ustavil in odzdravljal mimoidočim. Priklical sem dečka in mu pokazal listek z naslovom. Naam, Wolfgang, naam, je takoj vedel, h komu hočem. Dober znak. Prisedel je in me, med smehom, privijanjem radia in huronskim pozdravljanjem nevoščljivih sosedov, pripeljal do cilja. Kombi je bil v trenutku obkrožen z vreščečimi otroki. Skromna tablica ob vhodu je kazala v četrto nadstropje. Vrata so bila odprta. Wolfgang je komaj dvignil glavo v pozdrav, očitno je bil do vratu v delu. Pohitela sva dol. Medtem je nekaj moških že naredilo red. Šukran, šukran džeziran. S pomočjo otrok sva v eni rundi znesla vse kartone v nadstropje, na hitro šla skozi vsebino in hvala in adijo, suho kot žiletka. Wolfgangu so bile potrebe domačinov očitno mnogo bolj pomembne od samoljubja humanitarcev. Na ulici sem z enim od moških pokadil cigareto in šel. Odvalil se mi je kamen od srca. Ne maram prtljage.Popoldan mi je minil v iskanju primernih objektov za dražbo. Lepa priložnost za revizijo polpreteklega obdobja. Soočil sem se z ostanki budimpeštanskega vloma: minidiski, kabelčki, polnilci, mikrofon, baterije … Pomislil sem na Igorja Šterka in njegovih dvajset mini DV-kaset, ki nam jih je podaril za popotnico. Nasmejal sem se ob koncu odrezanega podaljška, aha, to bo to, smrtna past za ameriškega plačanca, ki ga žene brezmejen pohlep po energiji. Druga polovica je bila namenjena polnjenju Martinega notesnika. Ogoljene žice sem zatlačil v vtikač. Ti so bili v Iraku poglej si no to ironijo taki kot v Angliji in drugačni kot pri nas. Nekajkrat me je na balkon zvabilo glasno skandiranje, po ulici Abo Nuas se je valila še ena procesija demonstrantov, tokrat šolske mladine in študentov. Med večerjo sem izdatno lobiral za dražbo, naenkrat mi je postalo jasno, da prisotnost občinstva sploh ni tako samoumevna. Samopromocija, moja ahilova šesta. Vedno prijazni receptorji so mi odstopili zakotni del hotelskega preddverja, poleg internetnega kotička, ki je bil v glavnem offline. Razpostavil sem robo, razmestil stole, malo priredil luči in ob dvaindvajsetih nič nič z gromkim glasom presekal konverzacijski živžav. Uvod je minil v titanskem boju za pozornost, potem je steklo. V mrkih časih ljudje znajo ceniti humor. Menjalni enoti za avkcijske artefakte sta bili dve: en dolar ali pa pol kile (sadamov), z izjemo domačinov, ki so smeli trgovati v komoditetah oziroma naturalijah. Ko smo izurili še telovadbo dviganja rok in huronski aplavz za izvajalca po vsaki uspešni transakciji, je nastal šov, ki ni bil daleč od zlatih metelkovskih časov. Zbrali smo, reci in piši, 121 ameriških dolarjev. Antibushovski transparent je bil zagotovljen. Vsebina napisa je bila tudi že jasna: Bush, ves svet te gleda. Ne preveč originalno, pa malo luzersko, ampak nič boljšega nam ni prišlo na um, ko smo v odzivanju na svetovne svinjarije spet enkrat slalomirali med cinizmom in patetiko, med upom in obupom. Redakcija je bila zaključena, dimenzije jasne, zadeva je šla v izdelavo. Dražbe se je udeležil tudi neki markanten karakter, ki sem mu takoj prilepil oznako lokalni udbaš. Predstavil se je kot dr. Taar al Hajzi, izvedenec za mednarodno pravo, sicer pa velik ljubitelj umetnosti, predvsem literature in gledališča. Medtem ko me je vabil na avtentično iraško gledališko predstavo, so mu nepredirne oči ves čas begale po prostoru. Čeprav je njegovo vedenje izdajalo arhetipski primerek človeka, ki ima skrivne namene, sem povabilo rade volje sprejel. Z Leškovim in Erikovim prihodom je večer dobil pospešek, prelevil se je v živahen hausbal. Morda zato, ker si je zaželel spet malo miru, me je eden od receptorjev posadil v direktorjev invalidski fotelj in me s kamero v roki prevažal, obračal in vrtel po celem pritličju hotela. Končala sva v pisarni, kjer sva presenetila nočnega dežurnega šefa, ki pa se ni dal zmesti: desnico si je položil na srce, z levico na victory pa je kazal na fotografijo velikega vodje na steni. Inš-allah, malo morgen.Še pred zajtrkom me je Bagdadi malo trše prijel. Kam je šla Eva, je zvenelo kot ultimat. Povedal sem po resnici in dodal, da ga prav lepo pozdravlja. Nastala je iraško vljudna huda ura, katere poanta naj bi bila, da je Basra nevarna. Panarabska mantra uradnih oseb: če te kje nočejo videti, se vedno in povsod izgovorijo na tvojo osebno varnost. Miril sem ga, da je Eva samostojna, sposobna, zrela oseba, mati mnogih otrok, ki zna perfektno poskrbeti zase, in da bo gotovo prvi obveščen o njeni vrnitvi. Bolj kilavo sem ga prepričal, kazno je bilo, da bo njen izlet še velikokrat na udaru.Zunaj me je pričakala napol izpraznjena guma na kombiju. Z Marto sva bila namenjena na krog po mestu, sledeč običajnim opravkom: kopirnica, internet, socializacija. Postanek pri vulkanizerju bi bil kratek in neboleč, nekdo se je poigral z ventilčkom, če ga ne bi podaljšalo pitje čaja in prijetno sporazumevanje z mednarodnimi gestami. Vedno znova sem ugotavljal, da še nikjer nisem srečal tako priljudnih in komunikativnih ljudi. Po drugem čaju sva se poslovila. Potihem sem si želel še kakega defekta, da bi imel izgovor za vrnitev. Na strateških točkah sva polepila vabila za drugo dražbo in mimogrede pokasirala dnevno dozo informacij. Napadi na Živi ščit so se v domovini spremenili v gonjo. Zanimivo je bilo, da so imeli tudi drugi zelo podobne izkušnje: ob odhodu godba na pihala s cvetjem, potem pa handžar v hrbet. Očitki so si bili na las podobni: da smo plačani agitatorji genocidnega samodržca, da smo tu zaradi mamil, da so nam arabski pankrti pomembnejši od lastnih otrok itd. Na neki način je to pomirjalo mojo slabo vest, blatenje bi se zgodilo tudi brez mojega cenika. Zadnji letak sva napopala v mednarodnem press centru in potem me je nekaj pičilo: