»A si brala, zdaj bodo očitno res uničili Volovjo reber,« sem pred dobrim letom šepnila prijateljici, medtem ko sva v savni potili hud boj zoper gripo in druge pošasti. Preden je lahko odgovorila, je za nama zagrmelo: »No, še ena, ki govori na pamet!« Ker sem v savni skrajno nekomunikativna – vroče je in brez očal sploh ne vem, kdo sedi ob meni – sem le zgrbila ramena, a gromki glas se ni dal in silak, katerega zamegljeni obrisi so vsaj skozi mojo dioptrijo zavzemali tri četrt prostora, je povsem nepovabljen razvil dolg in širok monolog, iz katerega sem izvedela, da je ekolog in je na »naši« strani proučeval posledice in zato MORA povedati, da je projekt upravičen. Ko sem končno lahko čivknila, da me nikoli ne bo prepričal, da polje vetrnic ne skazi krajine v mračno podobo postindustrijske apokalipse, ker sem jih videla dovolj in to na zelo različnih koncih sveta, je njegova vehemenca nekoliko popustila, a še vedno z znanim argumentom, da »vsega ni mogoče imeti«, ki mi je šel že od nekdaj najbolj na živce, ker se pod njim vedno skriva pomanjkanje alternativ. Ker pa sem začutila, da se je salo začelo topiti, sem zaigrala na presenečenje, hrusta zvrnila na trebuh ter mu krepko zvila roko na hrbet (kot sem se tega naučila od moje vzornice, Popajeve Olive): »Ali ob vsem, kar ste povedali, ne drži, da jih v ekološko ozaveščenih državah ne postavljajo v neomadeževana okolja, ampak v že uničene krajine ali v koridorje, ki so jih naredili že drugi posegi, na primer avtoceste? Ali ne drži, da bi jih bilo bolj smotrno postaviti ob primorsko avtocesto?«