Toda tudi tukaj bi Varnostni svet lahko ravnal na osnovi VII. poglavja Ustanovne listine OZN, ki v primeru grožnje miru, kršenja miru ali napadalnega akta zahteva od OZN, da uporabi proti agresorju kolektivne ukrepe. Pri tem niti ni potrebno, da ima mednarodna skupnost opraviti z vojaško agresijo. V primeru Frankovega režima v Španiji, ki ga je Varnostni svet obravnaval leta 1946, so bili vsi člani sveta sicer prepričani, da je vprašanje političnega ustroja res notranje vprašanje Španije, kljub temu pa so proti Španiji sprejeli ukrepe, in to zato, ker je Frankov režim predstavljal »potencialno nevarnost za mir«. Dovolj je že, da je ima Varnostni Svet opraviti s sporom ali situacijo, ki bi ogrozila mir, zato tudi ni izključena možnost »preventivne vojne« proti agresorju, ki bi želel ogroziti svetovni mir. Države članice OZN bi bile v tem primeru dolžne zagotoviti kontingente potrebnih enot, vojaško akcijo pa bi vodil Odbor vojaškega štaba. Mehanizem, ki zaradi blokovske polarizacije ni deloval, se je sprožil ob iraški invaziji na Kuvajt in njegove posledice bi bile lahko usodne tudi za srbsko-hrvaški spopad.