Uporaba vojaške sile proti Iraku postavlja Združene narode pred zelo temeljne dileme. Paradoks je, da ustanovna listina daje varnostnemu svetu pravico do ugotavljanja, če obstaja grožnja miru ali ne. Ustanovna listina pa ne predpisuje pa kriterijev za grožnjo miru. To je stvar presoje varnostnega sveta. Ta lahko ukrepa ali pa ne. Zagotovljen pa ima dovolj širok pravni okvir, ki omogoča legitimnost vojaškega delovanja za odpravo grožnje miru. Varnostni svet mora seveda najprej ugotoviti, da grožnja v resnici obstaja in da so vojaška sredstva primerna za njeno ukinitev. Potrebna je večina devetih glasov od petnajstih. Ta mora vsebovati pozitivne ali vsaj vzdržane glasove petih stalnih članic. V tem primeru se to ni zgodilo. Vojno je izpeljala skupina držav, brez avtorizacije, brez ustrezne legitimnosti in pravne podlage. Zato so ZN v zelo kočljivem položaju. Dilema je, ali je mogoče ponovno vzpostaviti kredibilnost sistema odločanja o vprašanjih mednarodnega miru in varnosti, v kolikšnem času in v kakšnih razmerah.