Ker je demitarilizacija, glede na javno mnenje, če že ne zaradi mednarodnih okoliščin, videti utopija, ostaja ob članstvu v Natu edina možnost nevtralnost oziroma neuvrščenost v vojaške bloke. Kar ni tako nenavadno. Od članic EU v Natu niso Irska, Avstrija, Švedska in Finska. Vse imajo za to svoje zgodovinske razloge in vse so vsaj za zdaj s svojim neuvrščenim statusom zadovoljne. Pred kratkim je bil na obisku v Sloveniji švedski premier Goran Persson, ki je povedal, da z Natom želijo sodelovati, nočejo pa se mu pridružiti. Tako lahko razumemo tudi novo švedsko varnostno doktrino, ki pravi, da je mogoče grožnje miru in varnosti najbolje odvračati usklajeno in v dogovoru z drugimi državami, predvsem v okviru OZN. Hkrati varnostna politika poudarja okrepitev sodelovanja s Partnerstvom za mir, katerega osnovni princip je, da vsaka država sama odloča, kako in kje je v njem pripravljena sodelovati, ter okrepitev sodelovanja z Rusijo. Poenostavljeno rečeno, sodelovanje z Natom je nujno, a na prostovoljnih temeljih in pod pogojem, da ima vojaška akcija mandat OZN.