Odprem knjigo, ki leži na robu mize, polistam, ne da bi karkoli iskala, Oko žensk, razplasteno, mesečasto. To oko iz sanj, ki se zanj zdi, da nas vpija in pred katerim se samim sebi zazdimo PRIKAZNI, besede mi naježijo kožo, kaj je to, Antonin Artaud, O balijskem gledališču. Kako sem lahko pomislila, da se svet zapira? V trenutku, ko sem razmišljala o vonju daljnih mest, o eksotičnosti minule izkušnje, mi je naključje ponudilo izhod iz sesirjene brezbarvnosti mojega kabineta. Dvignem glavo, se zazrem skozi okno v zelenico pred akademijo, na njej stoji nekaj kipov, ki se niso posrečili in se mi zdijo jasni znaki, opozorila, da na tak način dame že ne bomo spravili v krošnjo, pozornost mi pritegne daljni plan, okrasta vila, ki je bila nekoč obdana z vrtom, zdaj pa stoji zabetonirana ob cesto, široko cesto, ki se na levo poglablja in teče, kot vem, pod železniško progo v bogatinski predel mesta. V tej hiši se je, tako so pisali časopisi, zgodil gnusen umor, ljubljanski Jack Razparač je ubil nedolžno žensko, ki ga ni videla nikoli prej in nikoli kasneje, še zdaj, ko gledam pročelje vile, se mi zdi, da se je drži nesreča, da je njena preteklost vtisnjena v hišno številko, v grme hortenzij, ki kipijo izza ograje, v osenčenost štukatur, v nagib napušča. Matjaž je o hiši napisal lepo pesem, bil je pretresen nad dogodkom, napisal je song o nesmiselnosti dogodka. Ampak ali ni bil dogodek globoko smiseln, tako za žrtev kot za krvnika, grozno, fej? Z roko si moram zasloniti oči, šele zdaj lahko odtrgam pogled od hiše, odrinem Artauda, vstanem, priprem okno, iz predala vzamem ključ, odprem vrata, stopim na hodnik, zaklenem.