Veliko puščavskih živali zadrži vso potrebno vlago tako, da se hranijo z ustreznimi živalmi ali rastlinami. Druge, na primer sadže, pa so še vedno vezane na vodo, čeprav so izjemno dobro prilagojene puščavskemu življenju. Jate sadž letijo tudi do 65 km daleč od svojih gnezd in prehranjevalnih področij, da pridejo do svojega ribnika, ki ga običajno obiščejo ob zori ali mraku. Dolgorepa vrsta sadž obiskuje puščavske predele in goličave, zlasti tam, kjer so raztreseni grmi tamariske, da se lahko skrije pred opoldanskim soncem, medtem ko njej sorodna vrsta s črnimi trebuhi naseljuje bolj hribovite predele. Kot druge vrste sadž si tudi pri tej starši, ko se jim izležejo mladiči, v ribnikih zmočijo perje na prsih in to vodo nesejo nazaj v gnezdo, da pogasijo žejo mladičem. Nekatere vrste sadž, ki so pogoste v Tuniziji, imajo raje še bolj samotne in suhe puščave: celo tam, kjer se zdi, da ni čisto nobene vegetacije, najdejo poganjke in semena, s katerimi se prehranjujejo. Na sušo so tako dobro prilagojene, da lahko pijejo celo nekoliko slano vodo. Kadar so na tleh, jih je zelo težko opaziti zaradi perja peščene barve, kadar pa letijo, je jato zaradi valovanja vročega zraka težko opaziti, ker leti hitro in nizko pri tleh. Svojo prisotnost največkrat izdajo s tekočimi, grlenimi glasovi, ki jih spuščajo med letom, najlažje pa jih opazujemo ob zori v bližini puščavskih jezer. Eden največjih sadžinih sovražnikov je južni sokol. Ta tipična puščavska roparica pogosto uporablja stebre in telegrafske drogove za opazovalnico ter s svojim spretnim in nizkim letom običajno ujame plen v zraku.