»Poglej, poglej to,« je uspelo izreči mojemu očetu in prebral je del poročila. »Motnje v besednem izražanju in razumevanju ter posledično poslabšanje kognitivnih funkcij lahko vodijo iz semantične ali fonemske parafazije v resno, poglobljeno afazijo, ki se le z veliko težavo izboljša. Žalostno ugotavljamo, da je jezik v tej fazi povsem ločen od kakršnega koli realnega referenta in se spremeni v prazno, brezpomensko besedičenje, verigo avtomatičnih, ponavljajočih se odvečnih izrazov. Kmalu zatem lahko opazimo, da bolnikovo izražanje meji na demence, kot so,« ta del je bil tisti, ki očeta očitno najbolj zabaval, »ekolalia (mehanično ponavljanje sobesednikovih besed), palilalia (hitro ponavljanje zloga ali besede, pri tem pa se intenzivnost glasu nenehno zmanjšuje) in logoklonia (spazmodično ponavljanje zloga sredi ali na koncu besede). V zadnji klinični fazi se lingvistična artikulacija povsem izgubi in nadomestijo jo bazični in prekinjeni grleni glasovi, kar predhodi končnemu mutizmu, ki še zdaleč ni pomirjujoč, temveč pomeni najslabši možni razvoj dogodkov.«