V svoji rodni deželi vidi več, kot je bilo prikazano v zgodbi Miška Kranjca Strici so mi povedali ali v film Halgato. »Za večino Slovencev bi se pot proti Prekmurju končala tik za Celjem oziroma tik pred Mariborom. V prvem rondoju bi odcep za Prekmurje že zgrešili,« pove z malce grenkobe v glasu. Za Prekmurce se mu zdi, da so slovenski eksoti. A namesto da bi živeli v slogi in napredovali, jih žre zavist, za nekaj centimetrov parcele so pripravljeni v boj: »Za Prekmurce upravičeno velja, da imajo radi Prekmurje, sami sebe pa ne. Zato se vsa prizadevanja na bolje izjalovijo in Prekmurje bo še dolgo ostalo slovensko Kosovo,« pribije. Do Ljubljane posebnega odnosa nima. Pozna jo samo kot skupek stavb, ki jih iz avtomobila vidi skozi vetrobranska stekla, ko se vozi med njim. Od prebivalcev prestolnice avtohtonih niti ne pozna. Zelo domači pa so mu prekmurski Ljubljančani. Včasih iz prestolnice pridejo malo pogledat v domače kraje. In hitro pobegnejo nazaj v Ljubljano.