Razgovor je nastal dva tedna pred podelitvijo viktorjev, sredi dogovarjanj o njegovem nastopu s prirejeno skladbo Sanjam, ki je v končni različici zvenela kot idealno krojena za takšno prireditev. Z Omarjem se prej nisva srečala, teh nekaj napol poslovnih kav je bil najin prvi stik; njegov odnos in dostopnost sta bila diametralno nasprotna od pričakovane arogantnosti in nezaupljivosti. “Po nepričakovanem uspehu prve plošče so se stvari izmaknile nadzoru. Vsak je pisal o meni po svoje, svoje glasbene in osebnostne identitete pa zaradi tega ljudem nisem mogel predstaviti tako, kot bi sam želel,” pravi. “Najbolj sem "nasankal", ko sem reviji Nova odprl vrata svojega stanovanja. Nisem želel veljati za arogantnega, zato sem medijem pustil, do koder so pač hoteli. A ko sem zaradi prevelikega drezanja te ljudi odrezal, sem dosegel ravno nasprotni učinek – zanje sem postal nadut. Po zmagi na Bitki talentov so name skočili vsi: mediji, menedžerji, založniki, sponzorji, novinarji, nekdanji prijatelji … Enostavno sem znorel in jih vse odj**al. Dno je izbila izmišljotina, za moje pojme že hudo pretirano norčevanje in namerno testiranje mojih živcev in tolerance, da sem oropal bankomat. In to iz čiste hudobe. Ko sem jih odrezal, sem, kot sem že omenil, obveljal za naduteža,” pravi brez grenkobe v glasu. “Edini, ki se niso nikoli "šlepali" name, so bili na nacionalki, čeprav so bili dejansko edini zaslužni za moj uspeh. Tisto sicer ni bila moja "špura", a nič ne de. Promovirali so me v najbolj gledanih terminih, mi posneli dva videospota, edini so resnično veliko storili zame, zato bom z njimi hodil z roko v roki, dokler bomo živi in dokler bomo delali na medijski sceni.”