Da je »otroke, tako kot pse in mačke, včasih pač treba klofnit, da poslušajo«, lahko preberemo na enem od spletnih forumov v odgovoru na pobudo o prepovedi telesnega kaznovanja otrok. Podobnih komentarjev, v katerih avtorji menijo, da je telesno kaznovanje primeren vzgojni ukrep, je veliko, mednje sodi tudi naslednji: »Normalen starš otroka ne pretepa za zabavo, kakšna vzgojna 'facka' sem in tja pa ne more škoditi. Kmalu bodo otroci bolj zaščiteni kot kočevski medvedi, potem bodo pa spet problemi (…), saj na lepe oči še nihče ni postal dober človek.«Če bi sodili po rezultatu spletne ankete RTV Slovenija, ki je potekala konec septembra, smo v slovenski družbi priče visokemu konsenzu o tem, da je predlog zakonske prepovedi telesnega kaznovanja otrok nesprejemljiv. Skoraj tri četrtine od 957 udeležencev glasovanja predloga namreč ne podpirajo; 45 odstotkov jih meni, da občasna klofuta ne škodi, 27 odstotkov pa jih meni, da je vmešavanje države v vzgojo otrok nesprejemljivo. Le dobra četrtina jih predlog podpira in meni, da je telesno kaznovanje nasilje. Vemo, da ni prav, pa vendar … Na vprašanje, ali so bili takšni odzivi javnosti pričakovani in kako jih komentira, prof. dr. Pavle Kornhauser, predsednik Foruma zoper telesno kaznovanje otroka v družini, ki deluje pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS), odgovarja, da so ti odzivi drugačni od tistih, ki jih je zabeležil sam. V forumu so namreč pred štirimi leti opravil anketo med starši četrtošolcev in sedmošolcev iz vseh slovenskih regij. Odzvalo se je 1223 staršev – največ iz osrednje Slovenije in Štajerske, najmanj pa iz Gorenjske. Rezultati ankete so med drugim pokazali, da kar 85,7 odstotka staršev meni, da ni prav, da odrasli tepejo otroke, poudarja dolgoletni borec za pravice otrok. Res pa je tudi, da je hkrati 71,3 odstotka staršev menilo, da je blago kaznovanje, ki med drugim vključuje udarce po zadnji plati in navijanje ušes, včasih potrebno. Sodeč po rezultatih ankete foruma približno polovica staršev tudi meni, da je telesno kaznovanje primeren vzgojni ukrep, kadar otrok ogroža samega sebe ali druge oziroma kadar uničuje svoje ali tuje reči. »Velika večina staršev se torej zaveda neprimernosti telesnega kaznovanja, kljub temu pa nekateri še vedno posegajo po tem ukrepu. Anketa je tudi pokazala, da otroke telesno kaznujejo, ko so razburjeni, kasneje pa to obžalujejo.« Aktualni negativni odzivi na pobudo o prepovedi telesnega kaznovanja otrok so po besedah dr. Kornhauserja posledica šoka, ki ga je pobuda v javnosti povzročila. »Zakon je dejansko radikalen, ljudi pa moti predvsem to, da se država vtika v družino, hkrati pa večina očitno tudi ne ve, da kršitev prepovedi telesnega kaznovanja ne predvideva sankcij.« Glavni namen prepovedi je namreč senzibilizacija družbe za problematiko nasilja nad otroki, ne pa uvedba še enega represivnega ukrepa. Določba o prepovedi telesnega kaznovanja otrok, ki jo je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve uvrstilo v predlog družinskega zakonika, ki je trenutno v javni razpravi, starše, druge osebe, državne organe, izvajalce javnih služb in nosilce javnih pooblastil zavezuje, da otrok ne smejo izpostavljati nobeni obliki telesnega kaznovanja. Dolžnost varovanja otroka pred telesnim kaznovanjem je izvedena iz 19. člena konvencije o otrokovih pravicah. Države podpisnice (Slovenija je konvencijo podpisala leta 1991) so tako z ustreznimi zakonodajnimi, upravnimi, družbenimi in vzgojnimi ukrepi dolžne otroka zavarovati pred vsemi oblikami telesnega ali duševnega nasilja, poškodb ali zlorab, zanemarjanja ali malomarnega ravnanja ter trpinčenja ali izkoriščanja. Zastavlja se vprašanje, zakaj potrebujemo to zakonsko prepoved, ko pa imamo zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki posebej izpostavlja prepoved fizičnega nasilja, otroci pa so po tem zakonu še posebej varovana kategorija; po tem zakonu se na primer šteje, da je otrok žrtev nasilja že, če je priča izvajanju nasilja nad drugimi družinskimi člani. Dr. Kornhauser pojasnjuje, da šele zadnja prepoved prinaša »ničelno toleranco« do kakršnekoli oblike telesnega kaznovanja kot načina vzgoje, ki je skladna z mednarodnimi standardi in s prizadevanji Sveta Evrope. Izkazalo se je, da je takšna prepoved izjemno učinkovita, če je združena z ozaveščanjem najširše javnosti. To ilustrira švedski primer, ki priča o tem, da se je po uvedbi te norme pred tridesetimi leti obseg telesnega kaznovanja otrok s 50 odstotkov zmanjšal na današnjih manj kot 10 odstotkov. Obvezen tepež na praznik»Po tistem, ko se je mama pri mojih osmih letih ponovno poročila, sva bili s sestro večkrat tepeni. Včasih z nekakšnim razlogom, največkrat pa brez. Kadar se je očim pijan vrnil domov, je razgrajal, z nožem grozil, da bo pobil celo družino, nato pa naju je z rokami, pasom ali 'klofarjem' pretepel. Bilo je kot nekakšen ritual, ki se je odvijal po tem vrstnem redu, obvezen pa je bil na vse praznike. Praznikov sem se zato začela bati. Tepel me je do mojega osemnajstega rojstnega dne, ko pa me je tisti dan napadel z grebljico, sem ga prvič udarila nazaj. Od takrat ni več dvignil roke nadme ali nad mojo sestro. Vsa leta sem se zavedala, da to, kar se mi dogaja, ni prav. Bolj kot očimu pa sem zamerila mami, ker naju s sestro ni zaščitila,« pripoveduje danes 34-letna mamica enajstletnega sina.Telesnemu kaznovanju otrok ostro nasprotuje in podpira prepoved, hkrati pa priznava, da je nekajkrat v življenju tudi sama udarila sina po riti ali mu primazala zaušnico. »Res bi lahko preštela na prste obeh rok, kolikokrat se je to zgodilo, in že po prvem udarcu sem se ponavadi ustavila. Vsakič me je bilo sram in sem dejanje obžalovala, saj sem se zavedala, da sem to storila iz nemoči. Tepsti šibkejše od sebe je po mojem mnenju skrajno nečastno dejanje.« Telesno kaznovanje je po mnenju strokovnjakov preživeta oblika vzgojnega ukrepa. »Če je nekoč veljalo, da je 'šiba božja mast', danes vemo, da je ta prispodoba zgrešena. Številne raziskave so namreč dokazale, da telesno kaznovanje otrok negativno vpliva na razvoj njihove osebnosti; otroci, ki so žrtve nasilja, pogosto postanejo nezaupljivi in nasilni, pogosteje lažejo in ne sprejemajo odgovornosti za svoja dejanja,« pojasnjuje dr. Kornhauser in dodaja, da nasilje ustvarja začarani krog, tepeni otroci namreč kot starši tepejo svoje otroke. »Zavedam se, da zakonodaja sama po sebi ne bo spremenila usode otrok, bo pa pripomogla k senzibilizaciji družbe za problematiko kršenja njihovih pravic. Menim, da bo anketa čez trideset let tudi v Sloveniji pokazala velik upad telesnega kaznovanja otrok, in v tej luči moramo gledati pomen prepovedi.«Odgovor je pogovorNa Mednarodni konferenci o otrokovih pravicah in zaščiti pred nasiljem, ki je v torek in sredo potekala v Ljubljani, je predsednik republike dr. Danilo Türk med drugim povedal, da v Sloveniji nimamo dovolj podatkov o obsegu in oblikah nasilja nad otroki, zato bi po njegovem mnenju morali sistematičnemu zbiranju podatkov in raziskavam nameniti več pozornosti ter finančnih sredstev. Povedal je tudi, da samo zakon ne bo zadosti, za zmanjšanje nasilja nad otroki bo potrebno tudi izobraževanje in ozaveščanje javnosti, prav posebej pa je izpostavil pomen nevladnih organizacij, ki so že doslej nudile podporo otrokom in staršem. Med slednje sodi tudi Nacionalna mreža TOM – Telefon za otroke in mladostnike, ki v okviru ZPMS deluje od leta 1990. Zelo zgovorni so podatki, s katerimi je postregla predsednica TOM Darja Groznik: »Lani smo prejeli 46.726 klicev in opravili 12.078 svetovalnih pogovorov. Razliko predstavljajo 'tihi' klici, kar pomeni, da otroci večkrat pokličejo in odložijo, morda se tudi zafrkavajo, ko pokličejo enajstič, pa planejo v jok.« Med tistimi, ki pokličejo TOM-telefon, je 60 odstotkov deklet in 40 odstotkov fantov. Večina jih sodi v starostno skupino od 10 do 18 let, najpogosteje pa kličejo zaradi vprašanj, povezanih z ljubezenskimi težavami, telesnim razvojem, spolnostjo, odnosi z vrstniki, odnosi v družini, razmerami v šoli, različnimi odvisnostmi in zaradi samomorilnih misli. Lani so 243 otrok oziroma mladostnikov napotili na policijo, v prvih devetih mesecih letošnjega leta pa je bilo takih napotitev 125. »V teh primerih nam je otrok zaupal nekaj tako groznega, da smo mu svetovali, naj gre nemudoma na policijo,« pojasnjuje Groznikova. Podatkov o tem, koliko teh otrok, ki kličejo na TOM-telefon, je žrtev nasilja in katerih oblik nasilja, za zdaj ne zbirajo, zavedajo pa se, da pogosto prvi zaznajo stiske otrok in mladostnikov. Ni pa TOM zgolj krizni telefon. Njihovo osnovno poslanstvo je biti zaupni prijatelj otrok in mladostnikov, njihov moto se glasi »Odgovor je pogovor«. Prav pogovor z otrokom pa je po mnenju strokovnjakov tudi najboljše vzgojno sredstvo. »Popolnoma nesprejemljivo se mi zdi prepričanje, da je telesna kazen lahko vzgojni ukrep. Negativni odzivi na predlog zakonske prepovedi telesnega kaznovanja otrok na spletnih forumih me žalostijo, me pa prav nič ne presenečajo. Tudi klici na TOM-telefon pričajo o tem, da je slovenska družba v tem pogledu še zelo zaostala,« pravi Groznikova in dodaja, da je takšna miselnost v naši družbi močno razširjena, pa ne le med odraslimi. »Otroci nam na primer povedo, da so v šoli dobili slabo ceno in bodo zato tepeni. Tega se sicer bojijo, hkrati pa se jim zdi to samoumevno in menijo, da je prav, da so kaznovani. Mi jim povemo, da to ni res in da to ni prav.«Prav pa je, da se o vsem tem na glas govori, poudarja Groznikova, saj bo to morda družine spodbudilo k premisleku in pogovoru o njihovih vzgojnih ukrepih ter o spremembi le-teh, če so neustrezni. In če drži, da več kot sedemdeset odstotkov staršev meni, da je telesno kaznovanje – četudi blago – sprejemljiv vzgojni ukrep, potem bo ta premislek dobrodošel v marsikateri slovenski družini. a je »otroke, tako kot pse in mačke, včasih pač treba klofnit, da poslušajo«, lahko preberemo na enem od spletnih forumov v odgovoru na pobudo o prepovedi telesnega kaznovanja otrok. Podobnih komentarjev, v katerih avtorji menijo, da je telesno kaznovanje primeren vzgojni ukrep, je veliko, mednje sodi tudi naslednji: »Normalen starš otroka ne pretepa za zabavo, kakšna vzgojna 'facka' sem in tja pa ne more škoditi. Kmalu bodo otroci bolj zaščiteni kot kočevski medvedi, potem bodo pa spet problemi (…), saj na lepe oči še nihče ni postal dober človek.«