Kres na Grebljici je obsežna zbirka, v kateri je zapisanih kar štiristo folklornih pripovedi, ki jih je avtor razporedil v deset poglavij glede na žanre. Začel je z bajčnimi povedkami, ki so po nastanku najstarejše. V njih se srečamo z veterniki, škrati, videnci, z divjim možem in babo, z belo kačo, desetim bratom, kvatrnico, moro, rojenicami. V drugem razdelku najdemo legendne povedke o Bogu, Kristusu, Mariji in svetnikih ter seveda tudi o nasprotju dobrega, o hudiču. Nadalje izvemo o coprnicah, ki so s copranjem škodovale človeku, a včasih je komu le uspelo odvrniti njihovo moč z molitvijo, čarodejnimi izreki ali s kakšnim posebnim predmetom. Povedke o zakladih nam razkrivajo željo revnega človeka, da bi kdaj našel skrito bogastvo. V poglavju z razlagalnimi povedkami najdemo le pet zgodb; za primerjavo: avtor jih je na Tolminskem za knjigo Zlati Bogatin nabral kar sedemintrideset. Zgodovinske povedke so zaradi povezave z resničnimi osebami ter kraji močno prepričljive, pa vendar se je vanje prikradla tudi ljudska domišljija. Tudi povedke o ravbarjih in skrivačih nosijo veliko zgodovinske resnice, saj so nekoč res lovili fante za soldaščino, le-ti pa so se temu na vso moč izogibali ter se skrivali po mračnih gozdovih. Strašljive povedke so urejene v svojem poglavju, čeprav nam je že marsikatera zgodba iz prejšnjih razdelkov naježila lase. Za konec se nasmejimo še šaljivim in novelističnim povedkam iz življenja.