Zaspala sem kar v perilu, napol ležé napol sedé med dvema naslonjačema, zavita v odejo, prek katere sem si razgrnila še svojo obleko, da bi mi bilo še topleje. Ne sliši se preveč udobno, vem, a mi je bilo v resnici prav prijetno; in čeprav je bilo toliko stvari, s katerimi bi si lahko belila glavo in se zaradi njih vznemirjala, sem v tistem trenutku uspela le še zazehati in se nasmehniti, saj je bilo tako lepo pod glavo spet čutiti mehko blazino ter poleg sebe toploto ugašajočega ognja. Tisto noč sem se dvakrat predramila: najprej me je prebudilo neko kričanje z ulice ter loputanje z vrati in praskanje grebljice po ognjišču, ki je prihajalo iz sosednje hiše; drugič pa otroški jok iz Florencine sobe. Ob tem zvoku sem zadrgetala, saj je v meni vzbudil spomine na vse tiste grozne noči, ki sem jih preživela pri gospe Best, v tisti sivi sobici s pogledom na smithfieldsko tržnico. A je jok kmalu spet potihnil. Slišala sem, kako je Florence vstala in stopila prek sobe, nato pa se – verjetno s Cyrilom v naročju – vrnila v posteljo. Po tistem je mirno zaspal nazaj in jaz prav tako.