Mrtve vsak dan odlagajo za vogalom pri vhodu hitre pomoči bolnišnice v Koševu. Tam zunaj potem ždijo, nekateri otrdeli v krču trenutka smrti, nepokriti. Za vrati z napisom Profektura jih je še več. Ležijo eden za drugim, brez imena. Zdi se, kot da se Sarajevu dogaja naravna katastrofa, ampak to v neznosno upočasnjeni hitrosti. Pred dnevi je v parku prek ceste predsedstva na klopi obsedela ženica. Nikogar več ni bilo zunaj, ker je padalo blizu in glasno, ona pa je samo še ždela tam s srepimi očmi. Popoldne sem jo potem videl pred bolnišnico, nekdo jo je moral prepeljati sem. Še vedno je negibno zrla predse. Ali nek starček, ki je tudi sredi detonacij in dežja taval okoli, od smetnjaka do smetnjaka, iskal skorje kruha in ko ga je našel, je najprej izcedil vodo in ga spravil v plastično vrečko. Ali ko so pokopavali Vinka Šamarlića, specijalca, padlega v boju, ki je bil zraven tega judoist in bi moral čez dva dni ven, po kakšnem kanalu skozi obroč, da bi zastopal BiH na olimpijadi, in je granata padla korak od odprte krste, tabut jo imenujejo. Vsi so popadli na tla. Potem je žena jokaje spet vstala, odmaknila zemljo s svoje obleke in nadaljevali so s pogrebom. Ali Aida, ki dela za teritorialno obrambo, in je svojemu otroku pripravila mali nahrbtnik nekaj oblačili, enim sokom, enim zavojčkom keksov, eno jopo, enim potnim listom, enim življenskim zavarovanjem, dvema družinskima fotografijama in pismom: »Ime mi je Ivo, prosim dajte me naprej na enega od teh petih naslovov.« Čaka, da bi ga lahko z Unproforjevim konvojem spravila ven, Ivo pa svak večer reče: »Lahko noč, mama. Lahko noč, mama. Lahko noč, granate.«