Leta 1946 je teoretik John von Neumann obelodanil svojo idejo, kako bi računalniki morali delovati. Znanje o pomnilniku, izvajalni enoti, registrih, ukazih in Boolovi algebri je povezal v enoten model delovanja. John za razliko od Alana Turinga ni bil popolni teoretik. Imel je nekaj praktičnih izkušenj pri gradnji računalnikov, kar je bilo za može v belih haljah še kako pomembno. Leto pozneje sta akademika J. P. Eckert in J. W. Mauchly po naročilu ameriške vojske zgradila ENIAC (Electronic Numerical Integrater And Computer). ENIAC je bil skorajda zaresen računalnik. Skorajda zato, ker je še vedno deloval v desetiškem sistemu, programirali pa so ga z mukotrpnim pretikanjem žic na kontrolni plošči. Sestavljen je bil iz osemnajst tisoč elektronk, zavzel je skoraj sto sedemdeset kvadratnih metrov prostora, tehtal je trideset ton in je porabil sto petdeset kilovatov električne energije. Balistični laboratorij je z njim proučeval in tabeliral poti topovskih granat, izstreljenih z ameriških vojnih ladij. ENIAC je bil tako hiter, da je zmogel izračunati, kam bo granata padla, še predno je dejansko priletela do tja. Zanj je moralo hkrati skrbeti petnajst ljudi, večinoma žensk, ki so mu vsaki dve uri pridno menjavale pregorele elektronke. Zakaj ravno ženske? Takrat je veljalo,da je menjavanje elektronk rutinski posel, ob katerem bi se moški možgani na smrt zdolgočasili. Poleg tega so elektronke tople, valjaste, lepo zaobljene in še svetijo se, zato se jih pravi možje niso hoteli preveč dotikati.