Gledano z današnjimi očmi ni bil zelo učinkovit, saj so ga na skoraj vseh področjih posekali drugi. Na jezikoslovnem ga je prehitel mladi Kopitar, ki mu je pred nosom napisal slovnico, ki jo je Vodnik dolgo mečkal in izdal šele tri leta kasneje (1811). Gradiva za slovar, ki se ga je lotil, seveda na Zoisovo pobudo, tako kot skoraj vsega, je do smrti zbral le malo, delo sta nadaljevala Ravnikar in Metelko. Tudi slavo, ki jo je užil kot prvi pesnik, je kmalu pogoltnil živi Prešeren, kaj šele mrtvi. Tri leta je izdajal in v glavnem tudi sam pisal prvi časopis v slovenščini, Lublanske novice, pa v vseh treh letih ni dosegel naklade sto izvodov. In celo kot šolmošter, kar je bil pravzaprav najrajši in je tudi poučeval tako rekoč vse gimnazijske predmete razen verouka, je, ko se je po propadu Napoleonovih Ilirskih provinc vrnila avstroogrska oblast, pogorel. Na dvoru so mu odtegnili učiteljski blagoslov, danes bi rekli habilitacijo, tako rekoč za kazen, ker se je preveč in javno razveselil prihoda Francozov; pa še francosko je znal!