Na 6700 metrih sta ob pol štirih popoldan pod skalnim stebrom začela kopati tretji bivak in po pol metra izkopanega snega naletela na živ led, ki je bil pretrd, da bi bilo vanj mogoče izkopati ploščad za šotor. Kaj zdaj? "Ni nama ostalo drugega, kot da sva na snežni strmini začela delati škarpo. Z lopato sva izrezovala kocke snega in jih, tako kot Eskimi, kadar gradijo iglu, zlagala drugo vrh druge in jih z nogami potlačila. Morala sva narediti trdno škarpo, ker če bi se podrla, bi šla midva z njo v dolino." Po treh urah, ko je bila škarpa kake 2 do 3 metre visoka, 4 metre široka in meter in pol globoka, sta vrh nje postavila šotor in ga pričvrstila z vijaki za led. Noč je bila še bolj vetrovna od prejšnjih dveh. Veter in plazovi so Jegliču in Humarju scefrali šotor in ga tako zbili skupaj, da sta v šotoru, v katerega sta zvečer legla, zjutraj čepela in s hrbtom odrivala sneg, ki je pritiskal na stene. "Ob dvanajstih sva se odkopala, videla, da je dan izgubljen, in si kuhala juhe ter jedla pršut, to je najboljša hrana za visoke hribe, kar si jo je sploh mogoče zamisliti - če imaš seveda dober želodec." Poleg zajetnega šopa zavitkov že narezanega kraškega pršuta sta v steno ponesla še veliko piškotov, juhe, konzerve dimljenih rib, nekaj vrečk posušenega sadja, vitamine, proteine, energetske ploščice in energetske napitke.