Delam zato, da potem ne delam. Nedelo obvladam v nulo. Nekaterim se to zdi čudno. Pravijo, da ne bi imeli kaj početi, če ne bi delali. Say what? Resno, jaz bi lahko nedelala celo življenje. Kako nimaš kaj počet? Lahko gledaš nadaljevanke ali pač filme, kakor ti paše, prebereš cel internet, prebereš knjigo (ja po zelo dolgem, dolgem času sem celo celo knjigo prebrala), greš v hribe, greš se športat (plavat, tekat, rolat, plezat, smučat, plesat…), se lotiš nečesa novega (kvačkanja, kuhanja, štrikanja, lončarjenja, šivanja, rezbarjenja…), pišeš (blog, scenarij, knjigo, pesmi…), rišeš, ustvarjaš, igraš poker, igraš šah, igraš go. V glavnem ne mi s tem, da ni kaj počet, če ne delaš. Ampak je treba delat. Zarad dnarja. Ker za nedelo rabiš dnar. In zato delam. V prvem letniku gimnazije sem bila varuška, potem sem prodajala sladke dobrote (kremšnite, sladoled, piškote…), potem sem delala v trgovini (polnjenje polic, rezanje salame, sira, pomivanja po tleh…) pa v kazinoju sem stregla pa v hotelu se stregla in pomagala v kuhinji, delo v turistično informacijskem centru mi ni ravno v ponos (ker nisem mela blage kaj me folk sploh sprašuje) pa učila sem smučat pa v šoli v naravi sem delala (učila, predavala oz. karkoli že počneš v šoli v naravi) pa v adrenalinskem parku in seveda v cerkvi sem praskala freske. Seveda sem delala tudi kaj “resnega” – v treh pisarnah – v borznoposredniški hiši pa v še eni firmi pa še na eni televiziji. Enkar so mi celo plačali, ker sem instalirala internetno povezavo (arnes). S polaganjem itisona in beljenjem sem si plačala prvi izlet v London. Aja pa za tekočim trakom sem delala. Aja pa enkrat sem grabila travo in tistih žuljev ne bom pozabila. No včasih delam tudi zastonj. Prostovoljstvo pa to. Zanimivo se mi zdi to, da me ima večina za delavno, pridno, sposobno, medtem ko je moje mnenje o meni precej drugačno. Lenuh sem in lenuh bi rada ostala. Ampak teh časov je očitno konec. Je treba delat. Kr za skoz al kaj? Neeeeeee…