Zgodba se je začela v sredinem jutru, ko sta se stara starša z Lucijo odpravila grabit travo. Še ne triletna deklica je pri različnih opravilih, ki jih na manjši kmetiji nikoli ne zmanjka, seveda pomagala kot velika punca. Lucija se je nameravala odpraviti k atu na drugo stran traktorja. »Hotela je na skrivaj priti k meni in me prestrašiti,« je še enkrat obudil začetek drame Lucijin dedek Anton. Deklici je med tekom na kupu listja spodrsnilo, po strmem bregu se je popeljala v dolino, kjer je verjetno izgubila orientacijo. »Že po dobri minuti sem jo pogrešil. Tekel sem do vodovoda, pa je ni bilo, jo iskal po cesti… Nikjer je ni bilo. Verjetno je šla desno po hribu navzdol, ko pa je prišla do vode, se ni več kaj dosti sekirala. V vodi se je vedno rada igrala. Sedaj pripoveduje, da je bila žejna. Na vprašanje, zakaj ni pila, odgovarja, da ni bilo nikjer nobenega kozarčka in piskrčka,« je v radostnem jutru pripovedoval stari ata Anton, vmes pa gostoljubno, s šilčkom domačega, sprejemal obiskovalce, ki so se ustavili na njihovi domačiji. Lucija je svojo pot začela malce višje od doma, zato so tudi pohodniki štartali z domačije Ajčk.