Košnja s koso je ponekod veljala za bolj slovesno kmečko opravilo, ki bi se na večjih travniških površinah preveč zavleklo, zato je bilo potrebnih večje število koscev in grabljic. Košnja v lugu je še danes med lepimi, če že ne najlepšimi spomini žensk, ki so tamkaj grabile seno. Iz leta 1986 je pričevanje iz Velikega Nerajca, da ima še vedno vsaka kmečka hiša svoj lug, kjer je kosila in grabila travo vsaka družina na svojem deležu. S košnjo in grabljenjem je bila vsaj med svetovnima vojnama povezana navada, da so se tako kosci kot grabljice čedno oblekli. Predvsem dekleta so imela tudi kakšen kos novega oblačila. »Pri štirinajstih letih, leta 1936, sem naprosila teto, da bi mi kupila vsaj robec ali fertun. Fantje so najprej dopoldne kosili, ko je bilo suho, so vilili, dajali seno z vilami v lovnice. Me pa smo grabile. Kosci so imeli vsaj sveže srajce. Tudi starejše ženske so se lepo oblekle. Zvečer, ko so bile lovnice narejene, smo se okrog njih lovili. Tista, ki je bila lepše oblečena, so jo fantje bolj lovili.« (Rogina *1922)