Zgodovina nas vedno znova pouči, da se od nje nismo ničesar naučili. Če je v antiki balkansko dinarsko pogorje ločevalo grško civilizacijo od barbarov na zahodu, se je po domala dveh tisočletjih civilizacijska smer zgolj obrnila proti jugu. Ostalo pa je zgodovinsko nerazumevanje (nekakšna civilizacijska nerazumnost) kot geografska stalnica. In to velja tudi za sedanjo vojno med Natom in politično diktaturo Slobodana Miloševića. Miloševićeva Srbija (1989-1999) je eksplozivna mešanica postsocialističnega nacionalizma, etničnega genocida, ekonomskega etatizma in zlitja mafijske ekonomike z državnim aparatom. Ekonomijo je kot bančni strokovnjak rušil predvsem z monetarnimi sredstvi (hiperinflacija, monetarni vdori, mafijska kraja deviznih sredstev prebivalstva), politično legitimnost pa je gradil prek medijskega monopola in z neprestanim porajanjem izrednih razmer (vojna za jugoslovansko dediščino, albansko vprašanje). Milošević je obstal, ker je ekonomiko blaga nadomestil s proizvodnjo strahu. Vendar s tem ne moremo pojasniti šibkosti beograjske politične opozicije. Bistvo njenega političnega oportunizma je odnos do albanskega vprašanja po letu 1912, ki je srbsko geopolitiko zmanjšal na domala antropološko podstat človeka kot »teritorialne živali« (Robert Ardrey). Sedanji režim zato ni nekakšna nadgradnja obskurne Miloševićeve osebnosti, temveč je Milošević dejansko legitimni predstavnik srbskih zgodovinskih frustracij in cinične obrambe države z genocidnimi sredstvi, od Vukovarja na Hrvaškem (1992), Srebrenice v Bosni (1995) do Kosova (1998-1999). Kosovska kriza je zato predvsem rezultat desetletnega notranjega političnega oportunizma in svetovnega sprenevedanja o naravi Miloševićeve politične diktature.