rejšnja tema zahteva še podrobnejšo pojasnitev. Namreč, treba je razložiti, zakaj je aristotelijansko-teleološki diskurz osmišljanja skupnosti in družbe (usmerjen k doseganju največje možne dobrobiti posameznika v družbi že po njegovi naravi) izgubil boj z macchiavelistično-utilitarnim konceptom skupnosti, ki je s svojim manipulativnim in kolektivističnim diskurzom vladavine nedvomno usmeril razvoj Evrope, s tem pa tudi svetovne civilizacije od Grčije naprej. Menim, da je treba tu razlikovati med zgodovinskimi in (imenujmo jih tako) metafizičnimi razlogi. Torej najprej nekaj o zgodovinskem kontekstu. Aristotelova misel o polisu se je pojavila na samem koncu avtonomnega razvoja grške družbe. Polis se je s svojimi demokratičnimi in političnimi vrlinami nekako uspel upirati orientalnim despotstvom, a za bregom (morjem) se je že porajala nova zgodovinska sila Sredozemlja in novi civilizacijski motor sveta – Rim. Inovativno zgodovinsko vlogo Rima lahko izrazimo z eno sintagmo: militarizirana družba. Čeprav je koncept, po katerem je dolžnost vsakega svobodnega državljana biti tako državljan kot vojak ter da se s to dolžnostjo določa tudi njegov status v družbi, obstajal tudi v grškem polisu, gre pri Rimljanih za nekaj podobnega, a zgodovinsko pravzaprav povsem drugačnega. V Grčiji je bil državljan ob tem še vojak (po potrebi), medtem ko je v Rimu od samih njegovih začetkov edino vojak bil resnični državljan, torej politični subjekt. Družbena organizacija Rimljanov je bila v svoji strukturi militaristična od samega začetka z borbo proti Etruščanom in v tem je ves njihov zgodovinski novum in moč. Končni rezultat tega je povsem drugačna koncepcija politične in skupnostne filozofije, ki se je neposredno prenesla v fevdalne družbe Evrope. Druga zgodovinska sila, ki je onemogočila nadaljnji razvoj politične filozofije antičnega polisa, kot si jo je bil zamislil Aristotel, je krščanstvo, ki je s tem, ko je postalo uradna religija cesarstva, dodalo rimskemu militarističnemu ustroju še teokratsko duhovno komponento, ki je niso posnemali le Bizanc in Arabci, ampak se je v frankovskem konkordatu cesarja in papeža ter v ideji »Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti« razvil v zgodovinsko dediščino celotne Evrope in vseh narodov, ki so v tej zgodovini sodelovali. Zato bitka za »tretji Reich«, kot jo je videl Hitler, v simbolnem smislu zagotovo še ni končana. Hitlerja in sekularizirane verzije »cesarstva«, kot jo je gradil Stalin, morda ni več, je pa v samih temeljih Evrope in Amerike, se pravi moderne civilizacije, ostala militaristično-teokratska ideja. O tem, kako zelo so npr. ustanovitelji Amerike idolizirali rimske patricije, ne pričajo le pisci, kot je Alexis de Tocqueville, ampak tudi imena, ki so jih dajali krajem (Cincinnati je npr. dobil ime po heroju obrambe Rima). Menim, da je že iz tega kratkega zgodovinskega ekskurza jasno, zakaj je bil aristotelijanski koncept družbe, osnovan na idejah, deriviranih iz razvoja polisa, utopija že v trenutku, ko je nastal. Zgodovinske silnice kasneje niso spremenile le zemljevida sveta, na katerem se je nahajala Grčija, ampak, kar je še pomembneje, so nepovratno spremenile tudi herojsko mentaliteto grške civilizacije. Bistvo te mentalitete (tu zdaj prihajamo do tiste metafizične komponente zgodovinskih dogajanj) je Nietzsche povzel v hkrati enostavni in zelo kompleksni ideji o »večnem vračanju istega«. Za kaj pri tem gre? Teleološko mišljenje, ki je bilo v središču aristotelijanske metafizike in politike, izhaja iz specifično grškega dojemanja življenja in biti, po katerem se vsa bitja razvijajo proti svoji specifični biti, ta pa je od samega začetka vsebovana v njihovem bitju, ki se z življenjem le aktualizira, prisostvuje kot zapolnjena bit/življenjska oblika nekega bitja. Človek torej, kakor tudi vsa druga bitja, v svojem bivanju/življenju uresničuje tisto, kar mu je nekako že »dano biti« (TO TI EN EINAI). To je polni smisel grškega dojemanja biti – uresničuje se (biva) »tisto, čemur je biti«. V preteklosti (zametku) bitja kot njegovi potenci se skriva njegova sedanjost kot aktualiteta (razvita oblika življenja), seveda pa tudi njegova prihodnost, t. j. propad. Takšno dojemanje biti torej izhaja iz cikličnega ali krožnega pojmovanja časa, pri katerem sta začetek in konec pravzaprav v isti toč-