»Drugod pripovedujejo, da je nekoč kum kumu ukradel in z njo zbežal, pa mu je padala pod noge. Ko je prišel kum prihodnji dan v skedenj in videl raztepeno slamo, se je odpravil gledat, kdo je to storil. Prišel je po sledi do kumove hiše ter ga zaklel, da naj bo na veke spomin na njega v zraku, tako, da bo to videl vsak človek. Bolgari pravijo, da hodijo po rimski cesti duše umrlih ljudi. Litvanci jo imenujejo »ptičji pot«, zato ker letajo po njihovi narodni veri tamkaj duše mrtvih v podobi belih ptičev. Poljaki pravijo, da se po tej cesti sprehaja presveta Devica iz Čenstohove, njihove znamenite narodne božje poti. Stari Slovani so smatrali, da je bil raj (navje) od zemlje ločen po veliki vodi. Kdor je hotel priti v raj, je moral prebroditi reko, nebeško morje, zračno reko ali pa čez most iti, ki je bil po slovanskih nazorih dušam postavljen v mavrici ali pa v mlečni (rimski) cesti. V srednjem veku se je imenovala rimska cesta svetega Jakoba pot, ki je kazala romarjem ponoči pot v Kompostelo, znamenito božjo pot na Španskem. Imenujejo jo zato Jakobovo lestev. Po grški bajki je nastala mlečna cesta od tega, ker je boginja Hera, od jeze, ker so ji bili podvrgli Herakleja na pridajanje, razšvrkala svoje mleko po nebu ter napravila na njem svetlobel kolobar.«