Zimskemu mrazu se rade izognejo tudi druge vrste miši, ki živijo prosto v naravi. V jeseni, ko nastopijo prve slane, miši »pritisnejo« na toplo v stanovanjske stavbe, vikende, hleve, skednje in vrtne lope. Rumenogrla miš (Apodemus flavicollis), ki živi v gozdnatih področjih in dobro pleza, se naseli v višjih nadstropjih in na podstrešjih. Navadna belonoga miš (Apodemus sylvaticus, gozdna miš), ki je bolj pogosta na obdelovalnih površinah in slabše pleza, naseljuje pritličja stavb in kleti. Tu se naša morebitna simpatija do miši neha. S svojimi dletastimi glodači nagrizejo vse možne predmete iz najrazličnejših materialov v pričakovanju užitne vsebine. V vikendu imamo zbirko ogrizenih predmetov, ki dokazujejo, da pred njihovimi zobmi ni nič varno. Lotijo se lesa, usnja, plastike, papirja, tekstila, gume, kovine (razgrizena in polizana tuba gorčice!) in celo mila. V stavbi, v katero vdrejo, preiščejo vse prostore, da najdejo varen kotiček, kjer se naselijo. Pri tem prevračajo predmete s polic, puščajo svoje iztrebke in urin vsepovsod; če najdejo hrano, jedo vse, kar je užitnega. Spomladi, ko je v naravi spet dovolj hrane, invazija gozdnih in travniških miši v stavbah ponavadi preneha.