To zadoščenje mi je skazil dogodek na meji v Fernetičih. Prof. Pahor je dosegel, da se italijanski mejni organi ne vznemirijo več, če se jim govori po slovensko. Kakšen tudi pove kako slovensko besedo. To je spodbudno in si želim, da bi postalo normalno. Prizadel pa me je dogodek na slovenski strani meje. Neki mladenič je razdeljeval brošure avtomobilistom, ki niso imeli slovenske registracije. Tudi jaz sem jo dobil. Naslov: Postojnska jama, the cave, die Höhle, la grotta; spodaj pa: Postojna-Lipica. S tem se je končala vsa slovenščina. Lep dokaz, da se je ni treba učiti. Zato je obsojena na stransko pot! Pred nekaj dnevi sem na Škofijah dobil drugo brošuro v istih okoliščinah o Postojnski jami, tokrat pa v naslednjem jezikovnem redu: slovenski, angleški, nemški, italijanski, francoski in hrvaški jezik. Mislim, da bi bilo spoštljivo do sosedov, da bi bila na italijanski meji italijanščina na drugem mestu, na hrvaški meji hrvaščina, na avstrijski nemščina in na madžarski madžarščina. Vsaj tako bi moralo biti po duhu Zdravljice.