“Veste, nocoj bom govoril po slovensko. Zdi se mi pošteno, da vas nagovarjam v vašem jeziku, če vi govorite našega, ko ste pri nas v gostih,” je hrvaški trubadur v skoraj brezhibni slovenščini nagovoril srednje napolnjeno dvorano. Lastnik verjetno najbolj prepoznavnega glasu hrvaške scene je tokrat, prvič po dolgih letih, na solističnem koncertu v prestolnici svoj repertoar preoblekel v “izštekano” različico. O njegovi karizmi, ki deluje hkrati zelo umetniško in “primadonasto”, brez nepotrebnega pretvarjanja, ni treba izgubljati besed. A po obetavnem začetku je koncert padel v nekakšen vakuum. Massimo se je želel predstaviti predvsem kot resen glasbenik, občasni jazzovski vložki in standardi tipa I’ve Got You Under My Skin so občinstvo zmedli, enako verjetno njegova vztrajna slovenščina, ki so jo nekateri razumeli kot prilizovanje. Morda je izvedel premalo pričakovanih uspešnic – čeprav smo slišali pretresljivo izvedbo Bacila je sve niz rijeku (Indexi), Stranac u noči (njegovega nekdanjega benda Dorian Gray), Da mogu (Arsen Dedić) – ali pa je občinstvo pričakovalo enostavno bolj žurerski in razgiban večer. A kakorkoli, Massima se splača ujeti v živo. (M. I.)