Potem, ko smo tu in tam poklepetali še z vsemi drugimi, smo se tudi sami začeli počutiti mirnejši. Vsaj jaz sem se. Če sem govorila o očku, kot da se bodo te muhe polegle, sem začela razmišljati, da se bodo res. Če nisem veliko govorila z Rose ali Petom ali Tyem, sem si lahko predstavljala, da čutijo približno tako kot jaz, da so jih dogodki pretresli, a da shajajo. Očigledno je očka potreboval pomoč psihologa, potreboval jo je že nekaj časa in Rose se je morala soočiti z njim s svojimi spomini. Tudi Pete bi se moral vključiti in seveda bi moral izvedeti tudi Ty in mogoče deklici. Res sem si nas lahko predstavljala po vsem tem soočanju, po nekem določenem številu obiskov v psihiatrovi ambulanti (ki sem si jo predstavljala tako kot kiropraktikovo ambulanto v Piku). Predstavljala sem si nadaljevanje starega življenja, a v drugačnem duhu, z drugačnimi podzemnimi tokovi - ne toliko jeze in vznemirjenosti, več vdanosti ali vsaj sprejemanja in miru. Tudi na Jessa Clarka ne bi več mislila.