Sta bulimija in anoreksija torej možni v vrhunskem športu? Dr. Vuga pravi, da je bilo o razmerju med motnjami hranjenja in intenzivno telesno aktivnostjo, ki je v poklicnem športu običajna, opravljenih kar nekaj resnih raziskav: »Preučevali so predvsem ekstremno vitkost in reducirano podkožno maščevje pri dekletih, ki se ukvarjajo z ritmično gimnastiko, športno gimnastiko, baletom in vzdržljivostnim tekom. Pritiski trenerjev, kolegic in predvsem staršev pogosto vodijo do izkrivljene predstave o "idealni postavi", to pa povzroči abnormalne vzorce hranjenja in skrajnosti, kakršni sta bulimija ali anoreksija nervoza.« Toda disciplin, ki zahtevajo lažje telo, je več, s tem pa narašča tudi rizičnost: troskok, skok v višino in smučarski skoki so med opaznejšimi. Govoric je veliko, ali so resnične, pa verjetno ne bomo izvedeli. Tako naj bi bila imela pred leti težave s prehrano tudi zdajšnja zvezdnika Janica Kostelić in Martin Schmitt. Konkurenca je huda, pritiski veliki in tudi najboljši se uklonijo. Kakorkoli že, nekaj najboljših nemških skakalcev je bilo že lani osupljivo lahkih in drugi tekmovalci naj bi bili začeli ravno zaradi tega hujšati. Med njimi se je našel tudi Slovenec. Boštjan (ime seveda ni pravo), ki že nekaj časa redno trenira skakanje, priznava, da se vsak, ki se ukvarja s poleti in skoki, trudi obdržati čim lažje telo. »Skoke sem začel trenirati že kot mulec in zelo zgodaj sem opazil, da se lažji skakalci dlje obdržijo v zraku. S prijateljem sva imela poseben moto z lažjim telesom do boljšega rezultata. Po naključju sem naletel na Wandmakerjevo teorijo in nekaj mesecev užival samo surovo sadje in zelenjavo. K temu me je spodbujal primer Ala Pedersena z Aljaske, ki se je s tako prehrano še v visoki starosti udeležil ameriškega smučarskega tekmovanja v Telemarku, zavidanja vredne izide pa je dosegal na maratonskih gorskih tekih na Aljaski. No, tako sem vsaj bral v Wandmakerjevih knjigah.« Pedersen je bil svojevrsten fenomen že od rojstva. Otrok z revmatično mrzlico in problematičnimi sinusi je po Live Scienceu postal presnojedi športnik, o katerem je ameriški časopis Healthful Living pisal kot o polarnem čudežniku izjemi med izjemami. »Vegetarijanstvo je zdravo, toda ni primerno za vrhunskega športnika, ker ne zagotavlja zadostnega vnosa beljakovin in nekaterih aminokislin, to pa povzroča anemičnost,« pravi Borut Bilač. »Videl sem že veliko anemičnih primerov, pa tudi dva taka, ki sta na meji anoreksičnosti. Ena je tako daleč, da je psihično zelo labilna. Zagotovo pa se o tem ne bo govorilo naglas,« še dodaja Bilač. Šport ni nič drugega kot šovbiznis, v katerem se obračajo mastni denarci, in le redki si lahko pred koncem kariere privoščijo osebno razkritje. »Pri moji ženi Britti je bilo vedno tako: če je imela kilogram preveč, se ni počutila dobro. Toda dobro se ni počutila niti, če je imela kilogram premalo. Glede na svojo konstitucijo je potrebovala optimalno težo in mislim, da je to edino pravilno za vsakega športnika.« Odlična smučarka Mateja (tudi to ime ni pravo) priznava, da je imela pred nekaj leti hude težave s prehrano. »Šlo je za hujšo anoreksijo. Bila sem zelo bolna, saj sem poleti po cele dneve preživela s tremi borimi mandarinami. Zdaj vem, da sem temu podlegla zaradi stresa, v katerega so me silile okoliščine. Večina športnikov je še rosno mladih, ko uspejo, in to je past. Vsi se tolažijo, da bodo po koncu kariere delali tako, kakor je prav. Vsem ne uspe. Številni se zredijo ali pa zapadejo v kakšne druge skrajnosti.« Dr. Vuga pravi, da je tudi naravno prenizka teža problem, toda takih primerov je precej manj.