Odnosi med liki se zdijo razvezani družbenih vplivov, čeprav so hkrati nezgrešljivi simptom svojega okolja. Nejc Gazvoda prikazuje polovične, zasilne odrasleže, v ospredju Maksa, ki z razpredenimi interesnimi lovkami operacionalizira ljudi okrog sebe – to se zdi njegov smisel, on sam pa bitje volje, kar naj bi bilo značilno za svet odraslih. Stališče režije se do njega, ki vsakogar vgradi v svoj sistem, ne opredeljuje vehementno obsojajoče. Tudi Primož Ekart ga interpretira na meji ambivalentnosti, delno kot posameznika z voljo do moči nad drugimi, ki pa je morda le slabič in se mu življenje dogaja mimo nadzora (lik partnerke Ive Babić je, kot se boji in to tudi pove, tu le v funkciji darovanja otroka – naposled se prilagodi: na koncu jo vidimo trpno pristajajočo na vlogo, ki se je je pred tem bala). Odlični uvodni nastop Draga Milinovića v vlogi blago retardiranega mladostnega prijatelja z dežele (ta je nasprotje hektiki mesta) je v pretehtavanju pozdravnih besed sugestiven do te mere, da je 'za njim' slišati vse notranje monologe, ki jih je polna Gazvodova proza, oder pa jih prenese na prezenco v prostoru, ki več besed od povedanih ne potrebuje. Hkrati poteka na odru ves čas še druga zgodba, saj visi nad liki nejasna teža samomora dekleta, katere soakterja sta bila oba prijatelja (igralsko najtežje obvladljiv je prav fantazmatski lik Tjaše Železnik kot samomorilke, ki vključuje gugalnico kot simbolni prostor, kjer Milinovićev Franko občuti pristno povezanost, pa čeprav z osebo, ki je v resnici ni). Le da so namigi podajani odmerjeno in neopredeljivo, o vsem se ne govori naglas, na nič ni pokazano s prstom. Situacija je nastavljena, ne pa tudi razrešena, zaradi česar v tej subtilni skici nekega načina obstajanja prevladuje inertno ravnovesje kot zakon bivanja.