V slovenski umetnosti nimamo pravega akademskega, salonskega in zgodovinskega slikarstva. Na drugi strani pa se pri nas pokrajina pojavlja tako, kot se impresija v literaturi. Podoba pokrajine najde sozvočje z impresionistično sliko in govori jezik Murna, Župančiča ali zgodnjega Cankarja. Če bi delal primerjavo s češko moderno šolo ali s slikami iz alpskih pokrajin, bi opazil, da je naša povezana s simbolistično vsebino, ne le z impresionistično, ki ne nosi posebnega duhovnega sporočila. Monet, na primer, ne slika štimung. Zato sem naše impresije interpretiral postimpresionistično, simbolno, kjerkoli se je to dalo. Pri Groharju je impresija nekako razpotegnjena, ima daljše trajanje. Ni le nagla registracija motiva, čas ji omogoči simbolno vsebino. Tako je nastala Cvetoča jablana, takšen je njegov Macesen. Zato se zgolj fizična podoba krajine spremeni v osebno zgodbo, ta pa prej ali slej postane tudi »narodna« zgodba, kakršen je Sejalec.