Mislim, da ni nobene potrebe po tem, se pa lahko učitelji potrudijo in pridejo svojim učencem naproti, svoj jezik morda malce prilagodijo in poskrbijo, da otroci začnejo govoriti jezik, ki bo zanje tako sprejemljiv, da ga bodo sčasoma začeli uporabljati tudi zunaj šolskega okolja. To, da mora otrok v šoli govoriti tako, v svojem okolju pa drugače, je zanj namreč strašansko naporno. Vsak si mora izoblikovati svoj slog govorjenja, ki ga uporablja v javnosti in doma. Jaz se z ženo doma enako pogovarjam kot tukaj z vami. In tudi če bi me povabili v vrtec ali šolo, bi z otroki govoril enako kot zdaj, samo jezik bi malce zamenjal. Uporabil bi veliko več zgodb, prispodob in mnogo bi se pogovarjal z njimi, jih vključeval v pogovor. Z njimi bi govoril malce počasneje, nikakor pa se ne bi spakoval, kot nekateri radi počnejo, v stilu mala mala mucika in veeeeelik medo. S takim govorjenjem otroku krnimo možgane. Saj točno ve, kaj mislimo, če mu povemo, da sta prišla majhna muca in velik medo. Če z njim govorimo tako, mu ponujamo možnost za razvoj. Ljudje pa mislijo, da morajo z otroki govoriti v stilu buci buci, kar je povsem narobe.